Polarni led

Nekega dne bi se rada vozila na ledolomilcu. Ne mislim na kako sterilno, turistično varianto, ki nima ne vonja, ne okusa. Ne, rada bi šla na ledolomilec z možmi, ki jim je to vsakdanji šiht. Rada bi videla led, ki poka pred ladjo, slišala kako se lomi, medtem ko je zunaj temperatura krepko pod lediščem, da žre kožo na obrazu, če si dovolj neumen, da jo izpostavljaš, kjer ni nujno potrebno. Rada bi doživela polarno noč, teden dni bi bila rada nekje nad polarnim krogom, da bi izkusila kaj pomeni odsotnost svetlobe. In polarni sij, če bi imela srečo. Rada imam surove pokrajine, ki so v resnici tako … ne znam opisati čustva, ki mi ga vzbujajo. Ne maram ne mraza, ne teme, pravzaprav imam rahle težave z njima. Kljub temu bi rada šla tja, vedno bolj, čeprav razumsko vem, da nikoli ne bom. Me je preveč strah polarne surovosti, neskončne beline in ledu.  

Predvsem ledu, ki so si ga nemški ekspresionisti izposodili za simbol praznine in odtujenosti. Zaradi vedno hitrejšega razvoja mest, hitrega načina življenja, se je v človeku razrasla vedno globlja praznina. V istem času (v začetku 20. stoletja), je prišlo do razmaha polarnega raziskovanja. Arktika je bila že osvojena, Antarktika pa je pomenila nekaj povsem drugega. Terra Incognita Australis, dežela skrajnosti, nepregledne ledene planjave, ledeni viharji, ki lahko človeku zabašejo oči, nos, usta, da so ti viharji zadnje, kar v življenju doživi. Praznina, neskončnost, belina, mraz, led. Kot nalašč, da se odtujeni moderni človek v popolni praznini sreča s samim seboj. Neskončna praznina je na nek način pomenila možnost zatočišča zanj, ki se je v množici počutil samega. Pot na tečaj je bila pot v notranji led moderne duše.  

Vedno so me privlačile zgodbe o polarnih raziskovanjih. Izmed vseh me je najbolj šokirala tista iz leta 1845. Ko sem bila majhna sem strašno rada brala Zabavnik. Leta 1985 so objavili članek o odkritju treh trupel na otoku Bechey. Bili so mornarji polarne odprave, ki jo je vodil Sir John Franklin. Njegovi ladji sta se (zgovorno) imenovali Erebus in Terror. Erebus je bog teme, Terror pa … mislim, da mi ni treba prevajati tega. Ne vem zakaj vedno pomislim, da si je s temi imeni vnaprej zabetoniral usodo. Leto kasneje so se za dolgo časa zagozdili v ledu. Ne bom morila z detajli, ki me vedno znova pretresejo. Nikoli se niso vrnili. Če se vrnem k članku, se še vedno spomnim, da je bila ob robu strani barvna fotografija enega od mrtvih mornarjev. Ne bom ga opisovala, čeprav se ga spomnim do potankosti. Imel je modre oči … in ime mu je bilo John Torrington.

Možje, ki so osvajali ledena prostranstva v začetku 20. stoletja niso iskali novih trgovskih poti. Tekmovali so med seboj, zabadali državne zastave v tečaje, iskali še neosvojene koščke sveta. Zakaj hočem na ledolomilec? Pravzaprav ne vem točno. Morda del mene misli, da bi me Franklinova zgodba nehala obsedati, če bom videla kako se led lomi pred menoj. Od časa do časa me najde in takrat je ne morem pustiti, niti nočem, čeprav me je obenem »strah« in vem, da bom ponoči strmela v temo dokler ne bom zaspala. Privlačnost grozljivega … očitno ne potrebujemo drugega kot sebe, da nas je strah.

P.S. Viri:

http://en.wikipedia.org/wiki/Franklin%27s_lost_expedition

Joy M. Essigmann: Ein kleiner, schwarzer Punkt am weisslichen Himmel: Antarctica & Ice in German Expressionism (http://trace.tennessee.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1724&context=utk_gradthes&sei-redir=1#search="Ein+kleiner,+schwarzer+Punkt+am+weisslichen+Himmel:+Antarctica+&+Ice+in+German+Expressionism")
Avtor fotke, ki je služila za motiv za sliko: Rolf Hicker