Trave

Poletne trave, bojevnikov pogumnih sanj edina sled.

Matsuo Basho

Čas teče … ostane - kaj? … spomin, odtis, nič …? Sanjam o tem, da bi šla na Škotsko, že dolgo. Sanje so neoprijemljive, abstraktne, ne puščajo sledi. Škotska ni nič bližje. Čas teče, od sanj ostane bore malo ali sploh nič. Trave se še vedno majejo v poletnem vetriču … vedno se bodo, ne glede na to ali bom šla kdaj na Škotsko ali ne.

Hadrijanov zid je bil nekoč mogočno obzidje, onkraj katerega so prežali divjaki z modro pobarvanimi obrazi, ki so na predvečer bitke pili kri (ne spomnim se več kje sem to prebrala). Sedaj je od njega ostala samo še neškodljiva škarpa. Minljivi smo, naše sanje še bolj, če jih pozabljamo, jih ne uresničujemo, ne jemljemo resno.  Kljub vsemu je lepo sanjati … dokler se boleče ne zavem želje, da bi se dotaknila kamnitih zidov že davno porušenih trdnjav ali z mahom obraslih drevesnih debel, ki trdnjav niso poznala, ko so bile še žive. Rada bi vedela kdo je živel tam, kaj je počel, zakaj prav tam. Rada bi videla vse to, rada bi šla tja … vsako pomlad, ko zrak sveže zadiši, me ima, da bi odšla.

Ne vem, če me ravno zanimajo neke objektivno pomembne bitke. Po navadi se izgubim v opisih bojev, strani v knjigi tečejo, jaz pa ne vem več kam naj se obrnem. Zanimajo me ljudje, kaj čutijo na predvečer bitke, ko veter hladno zaveje skozi tabor, ko živali občutijo živčnost vojakov, ko se nekdo, tiho sedeč pred ognjem pokriža … naskrivaj. Bojevniki padejo, trave rastejo, prerastejo, obrastejo, izničijo … čas gre dalje, pridejo drugi bojevniki, drugačni bojevniki, drugačni časi, druge trave …

Škotska je zame sinonim nedosegljivih sanj. Imam se na sumu, da jo namenoma želim ohraniti tako, saj se ne zganem, da bi jih uresničila. Vedno znova se izmišljujem nove cilje: Grčija, Kalabrija … Portugalska, vsi so enako privlačni. Škotsko hranim za … kaj? … sanje? Za zdaj bodi tako, samo za sanje. Vendar tudi tam so trave, ki rastejo, prerastejo, obrastejo, izničijo …