Trave

Poletne trave, bojevnikov pogumnih sanj edina sled.
Matsuo Basho
Čas teče … ostane - kaj? … spomin, odtis, nič …? Sanjam o tem, da bi šla na Škotsko, že dolgo. Sanje so neoprijemljive, abstraktne, ne puščajo sledi. Škotska ni nič bližje. Čas teče, od sanj ostane bore malo ali sploh nič. Trave se še vedno majejo v poletnem vetriču … vedno se bodo, ne glede na to ali bom šla kdaj na Škotsko ali ne.
Hadrijanov zid je bil nekoč mogočno obzidje, onkraj katerega so prežali divjaki z modro pobarvanimi obrazi, ki so na predvečer bitke pili kri (ne spomnim se več kje sem to prebrala). Sedaj je od njega ostala samo še neškodljiva škarpa. Minljivi smo, naše sanje še bolj, če jih pozabljamo, jih ne uresničujemo, ne jemljemo resno.  Kljub vsemu je lepo sanjati … dokler se boleče ne zavem želje, da bi se dotaknila kamnitih zidov že davno porušenih trdnjav ali z mahom obraslih drevesnih debel, ki trdnjav niso poznala, ko so bile še žive. Rada bi vedela kdo je živel tam, kaj je počel, zakaj prav tam. Rada bi videla vse to, rada bi šla tja … vsako pomlad, ko zrak sveže zadiši, me ima, da bi odšla.


Ne vem, če me ravno zanimajo neke objektivno pomembne bitke. Po navadi se izgubim v opisih bojev, strani v knjigi tečejo, jaz pa ne vem več kam naj se obrnem. Zanimajo me ljudje, kaj čutijo na predvečer bitke, ko veter hladno zaveje skozi tabor, ko živali občutijo živčnost vojakov, ko se nekdo, tiho sedeč pred ognjem pokriža … naskrivaj. Bojevniki padejo, trave rastejo, prerastejo, obrastejo, izničijo … čas gre dalje, pridejo drugi bojevniki, drugačni bojevniki, drugačni časi, druge trave …


Škotska je zame sinonim nedosegljivih sanj. Imam se na sumu, da jo namenoma želim ohraniti tako, saj se ne zganem, da bi jih uresničila. Vedno znova se izmišljujem nove cilje: Grčija, Kalabrija … Portugalska, vsi so enako privlačni. Škotsko hranim za … kaj? … sanje? Za zdaj bodi tako, samo za sanje. Vendar tudi tam so trave, ki rastejo, prerastejo, obrastejo, izničijo …

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več