Grmade zlatoognjene

Prišla je pomlad, tralalalala … no ja, mislim,da se malo drugače poje pa vendar. Pomlad in ptički in sonček in romantika. Zakaj, hudiča, so sončni zahodi romantični? Ker so nam to dojemanje servirali drugi? Vsak spodoben ameriški ljubezenski film ima vsaj en osladen sončni zahod, z za film dotičnima zaljubljencema na peščeni plaži ali na vrhu nebotičnika ali v vulkanskemu kraterju ali v podobno ekstremističnem prizoru. V resnici je sončni zahod smrt dneva. Konec, prenehanje pa četudi samo začasno. Zakaj ga potem zaljubljenci tako radi gledajo? Ker komaj čakajo, da gredo narazen? No, ne bom se spuščala v to. Je pa sončni zahod nedvomno boleče lepe barve. Ne vem, danes morda niti nisem v filingu za osladno romantiko (kdaj pa sem?). Nekaj bolj grobega se mi mota po glavi. Ne nasilnega, da ne bo pomote … temveč surovega, prvinskega. Recimo kot takrat, ko sva z M-jem, nekega januarja opazovala sončni zahod v okolici Štanjela. Sredi surove, zimske, kraške pokrajine.

O zlati večerni oblaki, bleščeči v grmadah zlatoognjenih, kakor, da vpijate vase somrak, kakor da ugašate goreče zlato. Potem se pojavi strah, da bo vse skupaj zgrmelo v črni prepad. Kaj, če v tem hipu ugasnete, kaj, če zatonete v črni prepad. Kaj, če sonce ne vzide, kaj če bo tema, kaj če …

Nekoč sem B-ja, kolega na faxu, ki ga je zanimala astronomija, ko sva imela debato o osladnostih (ki jih je bolestno sovražil) vprašala kaj on vidi v sončnem zahodu ali vzhodu, saj ni pomembno. »Vrtenje zemlje,« je rekel skoraj neprizadeto, kot da bi se čudil zakaj sprašujem neumnosti. Stvari so vendar popolnoma jasne. Kaj, če zatonete v prepad … konec je vsega in konec vseh (če si smem izposoditi frazo).

Vidim, da je čas za drugačen pristop. Spet bo treba med smreke, kjer večer vrže prt na ravan in so gozdovi temni in prazni, gorje mi in ptice ne pojejo več (če si smem izposoditi tudi to). Mater, mi je všeč ta reč … Vedno so nekje grmade zlatoognjene in hkrati vedno nekje drugje zgrmijo v črni prepad. Vedno, nenehno. B je imel prav, zemlja se vrti …
P.S. Stavke pisane ležeče je napisal Srečko Kosovel (O zlati večerni oblaki). Tudi naslov sem si izposodila iz iste pesmi. Prva izposojena fraza je iz komada Keltvek, Siddharte. Želja o odhodu med smreke je hudo hudo prilagojena vzeta iz komada Ohne dich, Rammstein (in nima nič s tem, kar si domišljam, da si mislim, da so hoteli povedati oni).

Komentarji

  1. PF23. marec 2011 ob 09:26

    Ma je romantično: ko sonce umira, ti razkrije sebe (lahko pogledaš vanj). ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ana Vidmar23. marec 2011 ob 21:23

    Ja, vsekakor je. In da ne bo pomote, rada imam sončne zahode in romantiko tudi, če ne, verjetno ne bi vlačila M-ja na Kras sredi januarja (ni se ravno upiral). Samo ne maram holywoodske prepotenciranosti. Se pa, seveda, strinjava. Mi je všeč to: ko sonce umira, ti razkrije sebe. Zelo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več