Grmade zlatoognjene

Prišla je pomlad, tralalalala … no ja, mislim,da se malo drugače poje pa vendar. Pomlad in ptički in sonček in romantika. Zakaj, hudiča, so sončni zahodi romantični? Ker so nam to dojemanje servirali drugi? Vsak spodoben ameriški ljubezenski film ima vsaj en osladen sončni zahod, z za film dotičnima zaljubljencema na peščeni plaži ali na vrhu nebotičnika ali v vulkanskemu kraterju ali v podobno ekstremističnem prizoru. V resnici je sončni zahod smrt dneva. Konec, prenehanje pa četudi samo začasno. Zakaj ga potem zaljubljenci tako radi gledajo? Ker komaj čakajo, da gredo narazen? No, ne bom se spuščala v to. Je pa sončni zahod nedvomno boleče lepe barve. Ne vem, danes morda niti nisem v filingu za osladno romantiko (kdaj pa sem?). Nekaj bolj grobega se mi mota po glavi. Ne nasilnega, da ne bo pomote … temveč surovega, prvinskega. Recimo kot takrat, ko sva z M-jem, nekega januarja opazovala sončni zahod v okolici Štanjela. Sredi surove, zimske, kraške pokrajine.

O zlati večerni oblaki, bleščeči v grmadah zlatoognjenih, kakor, da vpijate vase somrak, kakor da ugašate goreče zlato. Potem se pojavi strah, da bo vse skupaj zgrmelo v črni prepad. Kaj, če v tem hipu ugasnete, kaj, če zatonete v črni prepad. Kaj, če sonce ne vzide, kaj če bo tema, kaj če …

Nekoč sem B-ja, kolega na faxu, ki ga je zanimala astronomija, ko sva imela debato o osladnostih (ki jih je bolestno sovražil) vprašala kaj on vidi v sončnem zahodu ali vzhodu, saj ni pomembno. »Vrtenje zemlje,« je rekel skoraj neprizadeto, kot da bi se čudil zakaj sprašujem neumnosti. Stvari so vendar popolnoma jasne. Kaj, če zatonete v prepad … konec je vsega in konec vseh (če si smem izposoditi frazo).

Vidim, da je čas za drugačen pristop. Spet bo treba med smreke, kjer večer vrže prt na ravan in so gozdovi temni in prazni, gorje mi in ptice ne pojejo več (če si smem izposoditi tudi to). Mater, mi je všeč ta reč … Vedno so nekje grmade zlatoognjene in hkrati vedno nekje drugje zgrmijo v črni prepad. Vedno, nenehno. B je imel prav, zemlja se vrti …
P.S. Stavke pisane ležeče je napisal Srečko Kosovel (O zlati večerni oblaki). Tudi naslov sem si izposodila iz iste pesmi. Prva izposojena fraza je iz komada Keltvek, Siddharte. Želja o odhodu med smreke je hudo hudo prilagojena vzeta iz komada Ohne dich, Rammstein (in nima nič s tem, kar si domišljam, da si mislim, da so hoteli povedati oni).

Komentarji

  1. PF23. marec 2011 ob 09:26

    Ma je romantično: ko sonce umira, ti razkrije sebe (lahko pogledaš vanj). ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ana Vidmar23. marec 2011 ob 21:23

    Ja, vsekakor je. In da ne bo pomote, rada imam sončne zahode in romantiko tudi, če ne, verjetno ne bi vlačila M-ja na Kras sredi januarja (ni se ravno upiral). Samo ne maram holywoodske prepotenciranosti. Se pa, seveda, strinjava. Mi je všeč to: ko sonce umira, ti razkrije sebe. Zelo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika
Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j
Preberite več

What’s In A Name 2016

Slika
I 've never taken part in a reading challenge before. When I stumbled upon What's In a Name, I decided to give it a try. Here it goes:   The basics The challenge runs from January to December. During this time you choose a book to read from each of the following categories (examples of books you could choose are in brackets – I’ve included some from other languages, and translations most definitely count!): A country (try not to use ‘Africa’!) Suggestions: Daphne Du Maurier’s Jamaica Inn, Xiaolu Guo’s I Am China, Martin Wagner’s Deutschland) An item of clothing (Su Dharmapala’s Saree, Ann Brashare’s The Sisterhood Of The Traveling Pants, Javier Moro’s El Sari Rojo; Pierre Lemaitre’s Vestido De Novia) An item of furniture (Marghanita Laski’s The Victorian Chaise-Longue; C S Lewis’s The Silver Chair; Goslash;hril Gabrielsen’s The Looking-Glass Sisters) A profession (Adriana Trigiani’s The Shoemaker’s Wife; Mikhail Elizarov’s The Librarian) A month of the year (El
Preberite več