Gozdovi

Rada imam hrapav, grob papir. Podoben je odmevu dotika drevesnega debla. Z dlanjo prehajam preko hrapave površine debla, da mi koža diši po mahu in lubju, vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu. Najrajši med drevesi, zunaj urejenih poti. Tam je bolj tiho, slišim ptice, šumenje listja in pod vsemi zvoki - tišino. Med drevesi diši po vlažni zemlji in gnijočem listju. Rada imam drevesa. Ne vem zakaj, kot ne vem zakaj imam rada večino stvari. Pač imam, tako je.


Pozimi so gozdovi drugačni, beli, oviti v mehko, mrzlo odejo, ki vase vpija zvoke in pusti zrak tih. Včasih se mi zdi tako ledeno čist, da bi lahko golo dlan naslonila nanj in bi se prijela kot na mrzlo šipo. Edini stvari, ki kalita tišino in prosojnost sta moja bela sapa in zvok mojega dihanja … in potem korakov, ko se zavem, da predolgo stojim na mestu. Sneg škriplje pod mojimi težkimi čevlji. Počasi se spušča siva temina, prehitro, vendar dovolj normalno za ta letni čas. Moram domov, posegam v čas ledene kraljice, ki čaka temo v svoji ledeni dvorani. Na robu gozda mi je skoraj žal prečkati cesto, začutiti vonj prometa in zvok ponorelega sveta, ki se več na zna ustaviti in prisluhniti samemu sebi.


Vsak med nami potrebuje beg … ne, da bi nenehno bežali, da bi večino časa preživeli onkraj resničnosti. Ne, ne … ne gre za to. Moram si spočiti oči in dušo, se umiriti, da lahko spet jasno mislim. Gozdovi so moj beg pred norijo, samo za trenutek se ustavim s pogledom v njih, lahko samo zaprem oči in si predstavljam gole veje dreves, odete v sneg ali zelenje … in vso tisto tišino, ki jo potrebujem. Kako je že rekel Ivan Minatti? »… dobra, velika bitja, ki spregovorijo takrat, ko umolknejo ljudje.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več