Gozdovi

Rada imam hrapav, grob papir. Podoben je odmevu dotika drevesnega debla. Z dlanjo prehajam preko hrapave površine debla, da mi koža diši po mahu in lubju, vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu. Najrajši med drevesi, zunaj urejenih poti. Tam je bolj tiho, slišim ptice, šumenje listja in pod vsemi zvoki - tišino. Med drevesi diši po vlažni zemlji in gnijočem listju. Rada imam drevesa. Ne vem zakaj, kot ne vem zakaj imam rada večino stvari. Pač imam, tako je.

Pozimi so gozdovi drugačni, beli, oviti v mehko, mrzlo odejo, ki vase vpija zvoke in pusti zrak tih. Včasih se mi zdi tako ledeno čist, da bi lahko golo dlan naslonila nanj in bi se prijela kot na mrzlo šipo. Edini stvari, ki kalita tišino in prosojnost sta moja bela sapa in zvok mojega dihanja … in potem korakov, ko se zavem, da predolgo stojim na mestu. Sneg škriplje pod mojimi težkimi čevlji. Počasi se spušča siva temina, prehitro, vendar dovolj normalno za ta letni čas. Moram domov, posegam v čas ledene kraljice, ki čaka temo v svoji ledeni dvorani. Na robu gozda mi je skoraj žal prečkati cesto, začutiti vonj prometa in zvok ponorelega sveta, ki se več na zna ustaviti in prisluhniti samemu sebi.

Vsak med nami potrebuje beg … ne, da bi nenehno bežali, da bi večino časa preživeli onkraj resničnosti. Ne, ne … ne gre za to. Moram si spočiti oči in dušo, se umiriti, da lahko spet jasno mislim. Gozdovi so moj beg pred norijo, samo za trenutek se ustavim s pogledom v njih, lahko samo zaprem oči in si predstavljam gole veje dreves, odete v sneg ali zelenje … in vso tisto tišino, ki jo potrebujem. Kako je že rekel Ivan Minatti? »… dobra, velika bitja, ki spregovorijo takrat, ko umolknejo ljudje.«