Gozdovi

Rada imam hrapav, grob papir. Podoben je odmevu dotika drevesnega debla. Z dlanjo prehajam preko hrapave površine debla, da mi koža diši po mahu in lubju, vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu. Najrajši med drevesi, zunaj urejenih poti. Tam je bolj tiho, slišim ptice, šumenje listja in pod vsemi zvoki - tišino. Med drevesi diši po vlažni zemlji in gnijočem listju. Rada imam drevesa. Ne vem zakaj, kot ne vem zakaj imam rada večino stvari. Pač imam, tako je.


Pozimi so gozdovi drugačni, beli, oviti v mehko, mrzlo odejo, ki vase vpija zvoke in pusti zrak tih. Včasih se mi zdi tako ledeno čist, da bi lahko golo dlan naslonila nanj in bi se prijela kot na mrzlo šipo. Edini stvari, ki kalita tišino in prosojnost sta moja bela sapa in zvok mojega dihanja … in potem korakov, ko se zavem, da predolgo stojim na mestu. Sneg škriplje pod mojimi težkimi čevlji. Počasi se spušča siva temina, prehitro, vendar dovolj normalno za ta letni čas. Moram domov, posegam v čas ledene kraljice, ki čaka temo v svoji ledeni dvorani. Na robu gozda mi je skoraj žal prečkati cesto, začutiti vonj prometa in zvok ponorelega sveta, ki se več na zna ustaviti in prisluhniti samemu sebi.


Vsak med nami potrebuje beg … ne, da bi nenehno bežali, da bi večino časa preživeli onkraj resničnosti. Ne, ne … ne gre za to. Moram si spočiti oči in dušo, se umiriti, da lahko spet jasno mislim. Gozdovi so moj beg pred norijo, samo za trenutek se ustavim s pogledom v njih, lahko samo zaprem oči in si predstavljam gole veje dreves, odete v sneg ali zelenje … in vso tisto tišino, ki jo potrebujem. Kako je že rekel Ivan Minatti? »… dobra, velika bitja, ki spregovorijo takrat, ko umolknejo ljudje.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več