Lepopisana

Zakaj nihče več ne piše? Papirnata pisma, napisana ročno, brez pisalnega stroja ali bog ne daj, računalnika. Včasih smo izbirali papir, da je bil poseben, drugačen … Potem smo izbirali pisala, nalivno pero je bilo znak spoštovanja, kemični svinčnik pa vse preveč prozaičen.    O, kaj sem ti pisal takrat?, oktober 2013, akril na platnu, 50 × 40 cm Podpisovali smo se s polnim imenom …

Predlani sem bila prvič na beneškem bienalu in me je popolnoma zmedel. Do takrat je bil moj stik s sodobno umetnostjo bolj … no, bežen. Domov sem se vrnila z infarktom informacij, s katerimi nisem vedela kaj bi počela, čeprav so se s časom postavile na svoje mesto. Letos je zgodba popolnoma drugačna. No, razen tega, da sem ob štirih zjutraj tarnala kaj mi je bilo tega treba (to se vedno zgodi kadar je treba zgodaj vstati) in da sva se s taksistom čakala vsak v svojem vzporednem svetu, ker dispečerka ni razumela kaj hočem z lokalno trgovino, medtem ko ona govori o uradnih imenih avtobusnih postaj. Še vedno mislim, da je bolj enostavno locirati mesto čakanja po trgovini, cerkvi itd, kot pa po imenu postaje, ki si ga je izmislil ponudnik javnega prevoza. Kakor koli, letošnja izkušnja bienala je bila bistveno drugačna. Navsezgodaj zjutraj je po širnih slovenskih avtocestah po primorskem prav tesnobno lilo. Dan se ni in ni hotel narediti, tako da sem kot nekdo, ki je odrasel z Območ

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj risala mandale, čeprav so mi bile všeč, ko so jih risali drugi. Pravzaprav ne vem zakaj sem začela. Zakaj prav mandale? V duhovno podlago se (še) nisem spuščala, v Junga (zaenkrat) le površinsko.    Risanje mandal je zame ponavljajoča dejavnost, z upanjem na opazovanje sprememb v času (lahko bi risala kar koli pa kaj, ko so tako lepo okrogle). Če se medtem srečava z Jazom, toliko bolje.

Spomnim se filma, črno bel je bil, v njem je igrala tista svetlolasa igralka s kratko pričesko. Niti pod razno se ne spomim kako jih  je ime. OK, ne spomnim se ga. Spomnim se prizora, samo enega prizora. Jedilnica ali kafeterija, ne vem ... ljudje sedijo za mizami in se pogovarjajo. Kamera se ne fokusira na nikogar posebej, videti je kot pogled nekoga, ki sedi za mizo in opazuje ljudi, ki govorijo drug čez drugega. Nenadoma ni več zvoka, tišina, ljudje odpirajo usta, kamera se vedno bolj približuje svetlolaski, ki govori, a ne vemo o čem. Njena usta se odpirajo in zapirajo, vemo, da so besede, glasovi, ki v kombinaciji, v določenem zaporedju nekaj pomenijo, a ne vemo kaj.  

Cordoba, daljna in sama ... nedosegljiva ... Cordba ali Matijeva krona, akril na platnu, 60 × 80 cm Ko sem jo pod večer od daleč pogledala, sem v razžarjeni gmoti videla krono Matije Gubca. Nikoli ne pomislim nanj. OK, že dolgo nisem pomislila nanj ... ne tako. Če že, je bilo bolj mimo grede, v povezavi z nečim drugim.  Jezdec nikoli ne bo prispel v Cordobo, tako kot Matija nikoli ni dosegel ... hja, očitno (še vedno) nedosegljivega. Jezdeca smrt opazuje s stolpov v Cordobi. Morda je tudi Matijo smrt opazovala s strehe cerkve sv. Marka v Zagrebu. Morda pa ni ... morda pa ... morda pa ... morda pa ...

Kozmološka konstanta je gostota energije v praznem prostoru.

Morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje zemlja sol nebo morje ze

Med prvomajskimi prazniki sva bila pri prijateljici Nadi Debelić na Rabu. Nada se ukvarja z milijon stvarmi, med drugim tudi s fuzijo stekla. Ravno steklene čarovnije so bile tema njene diplomske naloge na Šoli za risanje in slikanje. Sošolki, torej. No, šola organizira tečaj fuzije stekla pri Nadi, vendar se ga ne bom udeležila, saj ne morem hoditi na dopust kadar koli mi srce poželi. Ta dobrina je namreč skopo, lekarniško odmerjena. No pa sva med relaksacijo našli čas tudi za steklo. Prostor je kaotičen in zaradi tega deluje majhno. V kotu je velika peč, v kateri se tali steklo. Povsod naokoli pa steklo različnih oblik, velikosti in barv, stalaže s steklenimi granulati, barvami in posebnimi efekti. Noži, ravnila, luči, izdelki, pod mizo pa vedro z drobci, ki so nekoč sestavljali vrata tuš kabine.   Najprej sva se lotili drobnarij - ploščice tako ali drugače pobarvanega stekla, prekrite z drugimi ploščicami, da pridejo barve bolj do izraza, če to pa se lahko doda še kak d

Kakšne barve je zvok R-ja? Ne slišim barvo zvoka, niti zvok barve. Žal ... ali raje na srečo, če se spomnim intervjuja z Metko Krašovec, ko je med drugim povedala kako jo je motilo, ko sta v ne spomnim se več kateri galeriji na isti steni viseli sliki, ki po zvoku sodeč nikakor nebi smeli biti skupaj. R kot rdeče. Ali r kot repa, riba, rak, razbojnik, reka, roka, rman ... itd ... ha! r kot rumeno. Recimo, da je kakršne koli barve. Prozorna je kot meduze, ki mi jih je lovila mama, ko sem bila majhna in so menjale barve v odvisnosti od kanglice, v katere jih je ujela. Lahko so bile rumene, modre ali rdeče. Odločila sem se za rdečo. Potem, ko sem si premislila in izrezala črko iz rdeče pobarvanega papirja, sem še enkrat na hitro preletela članke o sinesteziji. Sprva sem brala črno bele printe, pomembno mi je bilo besedilo, ne toliko slike in diagrami. No, potem sem pogledala diagrame v barvah, na ekranu. R je res rdeč!

Pesem si predstavljam zeleno, čeprav ni ... no, razen drevesa. Oljke so v resnici bolj sivkaste kot zelene pa vendar. Dekle z lepim obrazom nabira oljke in se ne zmeni za moške, ki jo vabijo v Sevillo, Granado in Cordobo. Nikamor ne bo šla. Še kar nabira oljke, medtem ko jo veter s sivo roko objema okoli pasu.   Arbolé, arbolé seco y verdé.    La niña del bello rostro está cogiendo aceituna. El viento, galán de torres, la prende por la cintura.   Pasaron cuatro jinetes sobre jacas andaluzas con trajes de azul y verde, con largas capas oscuras.   «Vente a Córdoba, muchacha». La niña no los escucha.   Pasaron tres torerillos delgaditos de cintura, con trajes color naranja y espadas de plata antigua.   «Vente a Sevilla, muchacha». La niña no los escucha.   Cuando la tarde se puso morada, con luz difusa, pasó un joven que llevaba rosas y mirtos de luna.   «Vente a Granada, muchacha». Y la niña no lo escucha.   La niña del bello rostro sigue cogiendo aceituna, con el

Že leta me preganja "obsesija" s severnim / južnim polom, kamor gotovo ne bom nikoli šla, če zaradi drugega ne zato, ker od vsega najbolj sovražim dve stvari - temo in mraz. Ne glede na to, lahko severni pol izživim na drug način. Morda pa naslikam serijo polarnih slik, kdo ve. :-) Brodolom upanja (Das Eismeer, Die verunglückte Hoffnung, Die verunglückte Nordpolexpedition) Casparja Davida Friedricha je zame posebna odkar sem jo prvič videla v tetini črno-beli angleški čitanki, ko sem bila še v osnovni šoli. Vsebinsko je Friedricha navdihnila polarna odprava Williama Parryja, 1819-20. V tistem času je v Evropi vladala neke vrste "polaromanija", odprave so iskale severo-zahodni prehod, da bi skrajšala pot na vzhod. Menda najkrajša pot na Vzhod vodi čez severni tečaj, težava je le v tem da je večidel neprehodna, kot sem nekje zasledila. To so počeli od 16. stoletja dalje, jasno vse v službi trgovine, zaslužka, kapitala. Kar je od začetka izhajalo iz čisto gos

autumnal full moon the tides slosh and foam coming in (Basho)

Kdo strmi v moje sanje? Jaz nočem, da jih spozna, tihe v senci mojih misli, same, ločene od sveta ... Ko grem po cesti, jih skrivam v molk; lepa je senca, samoten je gozd; v kavarni se s časopisom zagrnem in jih odkrijem samo Tebi na loku gozdne poti, Neznani ... Srečko Kosovel

Ko sem bila majhna sem se bala vešč. Večje, ko so bile, strašnejše so bile moje fantazije o njih. Spomnim se, da se nekoč, ko smo bili na morju v kampu in sem morala ponoči na stranišče, nisem upala sesti na školjko, ker bi to pomenilo, da bi hrbet obrnila ogromni, kot moja dlan veliki snežno beli vešči, ki je zadrogirano sedela na luči. Na slikah so čisto OK.

Nekaj dišečega je v zarečenem kruhu. Najbolj grozljiva naloga v š oli je bila avtoportret . Spremljajoči pojavi so bili preklinjanje in silno mučenje same s seboj. Takrat sem si rekla, da nikoli ne bom slikala obrazov. Nekako me niso zanimali. N e, ne ... V resnici so nekaj najbolj fascinantnega. Le zakaj? I never wanted to paint or draw human faces. They never really interested me. Now I find them simply fascinating. I wonder why …