Lepopisana

Začelo se je s Kajetanom Kovičem in njegovimi Rdečo, Rumeno, Zeleno in Belo pesmijo. Potem so bili tu lastni literarni izpadi, predvsem prozne vrste, tu in tam se je pojavila kakšna poezija v prozi. Poezija z rimami in pravilnimi oblikami nikoli. To prepuščam drugim in občudujem pri drugih. Končalo se je pri spogledovanju s Paulom Eluardom. Resnim spogledovanjem. Do te mere, da sem na razstavi Mana Raya v Vili Manin z zanimanjem strmela v Paulov portret. Sicer ni moj tip, niti ni treba da je, me je pa kljub temu zanimalo kaj je tičalo za tistimi očmi. In to vse zaradi Svobode ... Na dolge noči ..., akril na platnu, 80 × 120 cm, oktober 2014 Na dolge noči, oranžno svetlobo, privzdignjen obraz in velike snežinke. Na hladna jutra, ledene rože, modro nebo in moder nadih snega. Na pordela lica, surove roke, na vonj ruma in vanilije, na migetajoče luči. Na brezzobe žabe, zelene med snegom, na zmrznjeno vodo, ki skriva dno, na v led vklenjene misli, ki se kot zmrznjene zavese ziblje

Pred časom mi je Radovan predlagal, da bi naredila predlogo za naslovnico za njegovo knjigo "Nenajavljeno kot smrt", ki je bila prevedena v slovenščino. Zakaj pa ne ... Na kolonijo na Sorico sem nesla print knjige, ki smo jo potem zvečer brale, B je brala na glas ... Prve tri so nastale tam, Vile, ljubimke pa doma, ko ideje še niso popustile. Nenajavljeno kot smrt Za prvo ljubezen si leta nazaj mislil, da je skupek mladostne razigranosti čustev, neuresničene mesenosti in blage erotike. Spoznal si, kot v viziji preroka, da se nisi zavedal, da živiš še danes v zarisu prve ljubezni. Končno je prišla, nenajavljena kot smrt. Leta in leta si misel nanjo odlagal na stran. »To bom kasneje, v samoti, ko bom imel čas,« si govoril. »O tem je škoda besed, to je že davna preteklost,« si se tolažil. Potlačil si jo z intenzivnim življenjem, branjem, modrostjo in izkušnjami, ki si jih črpal iz zakladnice literature. Sedaj pravzaprav niti ne moreš dojeti, kaj se ti je zgodilo – on

A veš tisto, ko bi rad šel ven pa ne greš, ker te preveč zebe? No, to! Sonce se skrije za hrib in kot da ga nikoli niti ni bilo. Sedim na terasi, pišem s pomodrelimi prsti, dokler se ne spomnim, da vendar imam rokavice. Ne pomaga prav dosti, sem se prepozno spomnila. Vse vzporednice z uncialo so zgolj naključne. Stopim v kuhinjo, v škatli ne spomnim se več katerega sadnega čaja, sta ostali dve vrečki. Skuham si čaj in potem skodelico pestujem med orokavičenimi dlanmi. Namenoma si ne prižgem luči. Ne potrebujem je. Sorica je idilična vasica med zelenimi griči. Tu ne slišiš prometa kot v mestu. Kljub vsemu, s skodelico čaja sedem na teraso. Nekje muka krava, nekje drugje so nehali žagati drva (ali kar koli so že žagali). Pred nekaj urami smo v gostilno grede srečale jagra v polni bojni opremi, s širokim zelenim ogrinjalom in klobukom vred. Zeleno je, zeleni griči, zelene trave, drevesa, vse je videti zeleno, v ne vem koliko odtenkih (J. trdi, da jih je osemdeset). B. pravi, da je

Pred nekaj manj kot enim letom sem izvedela, da sem letos avgusta vabljena na Tisko akademijo akvarela v Novi Bečej. Od začetnega navdušenja, preko maničnega uničevanja papirja, do ugotovitve, da je vendarle vse v redu, je preteklo kar nekaj namišljenih kolutov zlorabljenega papirja. Neznani par, ki se pripelje v kombiju in vsak teden pokrade papir iz zbiralnika pod blokom, si je veselo mel roke vsakokrat, ko sem ugotovila, da bo treba kdaj pa kdaj eliminirati nedoločeno število eksperimentov. Potem sem se pomirjeno spomnila, da akvarel delam že od začetka, moje kaligrafske korenine poganjajo iz akvarela. S časom sem se, ne vem zakaj, znašla globoko v akrilu, na vonj akvarelnih barvic, mehkobo veveričjega čopiča in teksturo papirja pa počasi pozabila. Pred časom sem ugotovila, da imam letos talent za to, da ljudi spravljam v nemogoče situacije s tem, da ne vedo prav dobro kam bi me popredalčkali ali pa jih ob pravem času presenetim. Čista uživancija. :-) Kot popoln outsider sem p

Včasih se mi zdi, da je pesek tot čipka ... ali čipka kot pesek, okamnel čas. Če preko slike posujem pesek, sem dodala čas, kot pajčolan, skozi katerega gledam nekaj, kar je od mene oddaljeno stoletja.   Petrified time Sometimes sand seems like lace ... or lace like sand, like petrified time. If I scatter sand over a painting, it seems I added time to it. It is like watching through a veil and knowing the painting is centuries away.

Obožujem naključno odpiranje knjig. Tokrat je to bil Hazarski besednjak Milorada Pavića. "Hoću da naslikam noć između subote i nedelje." I want to paint the night between saturday and sunday.

Pred davnimi leti sem brala roman, grozljivko, v kateri je nekdo ... starejši moški, črnec, definitivno good guy ... sedeč na verandi nekomu razlagal kako pred migrenskim napadom vonja pomaranče. Za razliko od njega takrat čutim vonj po zažganem, ne vem zakaj (verjetno tudi on ni vedel zakaj ravno pomaranče), tisti jesenski vonj je to, kot po kurjenju na podeželju. Brala sem Kosovela ... nobene zveze s pomarančami ali migrenskimi napadi ... Njegovo poezijo vedno vidim v oranžnih in rdečih tonih. Dodajam tudi rumeno, tisto lepo, kadmijevo, vendar jo potem vedno ubijem z oranžno ali rdečo. Rada imam lisasta ozadja, kjer barve prehajajo druga v drugo in potem pišem v plasteh, da črke prehajajo druga v drugo, da se besede prepletajo v ljubezenskih objemih in se zbujajo v drugi resničnosti, tisti pravi resničnosti. Kot na primer tu: Črke rasto v prostor, akril na platnu, 60 × 80 cm Iskre švigajo skozi navidezni red kot "prskalice" za novo leto. Kot zažigalna vrvica.

Čakam zagovor diplomske naloge, podobno kot vsi tisti, ki so vse od leta 1953, čakali Godota.  Godot se tu izgovarja s t-jem na koncu in z goriškim g-jem na začetku (to je tista sočna mešanica g-ja in h-ja), poudarek je na prvem zlogu, na širokem o-ju (pisanem s strešico, če bi se ravno odločili). Skoraj je že prišel pa spet prestavil prihod. Rahlo me skrbi zanj, priznam. Milijonkrat na dan odpiram e-pošto, v upanju na napoved prihoda, pa nič. Sama sebi se zdim kot najstnica, ki pričakuje nerodno ljubezensko sporočilo (pisem več menda nihče ne piše), službeni informatik pa se morda celo poigrava z mislijo, da bi mi ukinil dostop do interneta in obvestil moje nadrejene. Oni dan sem pomislila, kaj če se nam obeta še ena sprememba voznega reda. Že sama misel me je neizmerno užalostila, zato te prosim (sicer te v živo ne tikam, vendar sem na tej strani jaz šef in so to predrzno dovolim), nikar. Saj ne zaradi mene, poznam najmanj enega, ki bi v tem primeru izvršil atentat nate pa se m

En Viena hay cuatro espejos donde juegan tu boca y los ecos. Rada imam nenavadne naslove. Enako kot ustvarjanje umetniškega dela, je zame pomembna izbira naslova. Po navadi naslov pustim za konec, kot češnjo na torti. Hay una muerte para piano que pinta de azul a los muchachos. Slika mora biti podobna naslovu, čeprav ni nujno, da se podobnost vidi … no, ne na pričakovan način, ne moreš je videti z očmi. Pravzaprav jo velikokrat vidim samo jaz. Hay mendigos por los tejados. Hay frescas guirnaldas de llanto. Na večer otvoritve sem jih opazovala pred sliko v pogovoru, tri ali štiri mlajše moške. Nepovezane besede so med prijateljičinimi stavki, smehom neznanca in vonjem večerje za avtobus francoske mladine, priplavale k meni. »… moraš pogledat v globino …« in » … zakaj Štiri zrcala …« Čez čas prideta dva iz te družbe, oba z istim imenom. En govori o oblikovanju in pisavi, v kateri je napisana reklama za Jägermeister. Svetlolasec, višji od mene za glavo in več,

Velikokrat se zbudim v tiho in temno spalnico. Ura je sredi noči, ne vem koliko, niti ni pomembno, vse je mirno. Tema je ravno toliko razredčena, da razločim pohištvo in odprta vrata in nočno lučko, ki oranžno brli iz predsobe. Nič posebnega … razen velikega lesenega zaboja, ki s tanke, nevidne vrvice visi s stropa. Vsake toliko se nizko nad posteljo čisto rahlo zaziblje, kot da bi mi želel dokazati, da v resnici obstaja. Vrvice, s katere visi ne vidim, vendar vem, da je tam, prepričana sem. Tanka kot las nosi ogromen zaboj, ki visi nad posteljo. V trenutku me spreleti polarni mraz … trenutek se podaljša v neskončnost …