Lepopisana

V osnovni šoli me je strašno zanimala mitologija. Interes je približno sovpadal z obdobjem, ko sem si želela biti arheologinja in kasneje zgodovinarka. Hvala bogu, me je še pravočasno srečala pamet. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe s tem. Sploh ne … Z leti sem ugotovila, da je zgodovina zame privlačna zato, ker jo lahko idealiziram. Kot zgodovinarka tega verjetno ne bi počela, saj bi jo drugače videla. Mitologija je bila zame vedno nekaj, kar se je dogajalo v gozdovih, ko se med drevesi plazijo megle in se med debli sprehajajo eterične ženske z eleganco vrbe. Freia je v moji domišljiji nosila dolgo obleko nedefinirane barve, imela je modre oči in dolge svetle lase. Predstavljala sem si jo kot osebo, ki je blaga in obenem odločna. Zame je bila lepa in neodvisna ženska, ki se sama odloča in ki ne potrebuje nikogar, da bi preživela. Da si stvari velikokrat predstavljam po svoje, mi ni treba ponavljati, ravno tako ne, da so te predstave lahko daleč od resničnosti. Resnična Freia, tis...

Oni dan mi je sopevka Z sugerirala naj poskusim s platnom. Doma sem že nekaj časa imela malo, kvadratno platno, ki je na polici potrpežljivo čakalo, da uresničim namen za katerega sem ga kupila. Do eksperimenta, ki je bil načrtovan, ni nikoli prišlo, saj so se stvari obrnile, da ni več bil aktualen. Takrat sem skoraj sprejela naročilo, da bi za prijateljico naredila nekaj, česar še nikoli nisem poskusila. K sreči me je hitro srečala pamet, mala besedna zveza »raje ne bi« je bila osvobajajoča. Na nekih področjih ne gre živeti nevarno … Moje prvo resno srečanje s platnom je bilo na slikarskem tečaju, kjer smo med spoznavanjem slikarskih tehnik poskusili tudi z oljnimi barvami. Spomnim se neme konverzacije s platnom, ko me je kot neka silno nedotakljiva reč iz vzporednega sveta sarkastično pogledovalo z mize, kot da bi čutilo moj rešpekt pred njim. He, he, he, saj si ne upaš, he, he, he … je zasmehujoče tulilo vame. Ko vsaj ne bi bilo tako boleče belo! Za vsako stvar pride svoj čas, ...

Pred davnimi leti, ko sem še hodila v srednjo šolo, je bilo na eni izmed starih hiš na Trubarjevi ulici z živo rdečimi črkami napisano: »Zeleno, ki te hočem, zeleno«. Besede so v mojih mislih zvenele nevarno, erotično in skoraj zlovešče. Za njimi bi lahko bilo marsikaj. Takrat še nisem vedela od kod so vzete in kaj pomenijo, vendar so se mi ne nek nepojmljiv način vtisnile v spomin, da sem se jih od časa do časa dotaknila z mislimi. Kasneje smo pri uri Slovenščine obravnavali Mesečno romanco Federica Garcíe Lorce. Prva stvar, na katero sem pomislila, ko so v zraku obvisele prve besede pesmi, je bil rdeči grafit. Moj grafit. Od takrat sem pesem prebrala že nič kolikokrat. Priznam, da se dolgo nisem poglabljala v zgodbo, ki naj bi se dogajala znotraj vrstic. Enostavno sem jo posvojila tako kot je, z mojim razumevanjem in z mojim sporočilom. Pred časom pa mi je brskanje prekrižal članek na temo Mesečne romance in priznam, da nisem mogla zdržati, da ga ne bi prebrala. Nikoli mi ni prišlo...

Zadnje čase sem na nek čuden način sentimentalna. Vlečem stvari iz naftalina in potem razmišljam o njih, ker jih vidim popolnoma drugače kot takrat. Obožujem dunajski valček, ki pa ga skoraj nikoli ne plešem. Ni se še našel soplesalec, ki mi ne bi popuščal pri vodenju (no, razen plesnega učitelja in nekega zgodovinarja z Dunaja). Všeč mi je vedno hitrejše vrtinčenje, ko se svet obrne na glavo in dobiš čudne ideje. Vinski poljub je znanstvena fantastika. Tako ali drugače. V resnici gre za komad, ki ga je pel v žensko oblečen moški (tako se spomnim, morda niti ni res), v filmu Blade Runner. Slika je stara že dobra štiri leta, narejena je na navadnem risalnem listu, ki je bil namočen v teran in popackan z bakreno tempero. Niti slučajno mi ni jasno kaj sem hotela takrat povedati z njo. Sicer pa niti pri urah Slovenščine nikoli nisem marala razglabljanja o tem kaj je avtor želel povedati, vendar o tem kdaj drugič.   What you see is what you get. P.S: Besedilo na sliki: One More...

Oni dan mi je M poslala sporočilo: potrebujem nekaj za prijateljico, ki se poroči. Krasno, pomislim … kakšna pa je? Naše sorte: romantična, rahlo darkerska tridesetletnica. Rahlo darkerska pa še romantična. Torej odpadejo klasični poročni motivi. Z besedilom sta mi pomagali kar M in njena sestra. Všeč jima je bil Besame mucho , sicer pa lahko počnem kar hočem, v kompozicijo in ostale tehnikalije se nista spuščali. Obožujem proste roke … tega mi menda ni treba posebej poudarjati. Moja prva asociacija na poroko so rože … kakršne koli: v šopku, v laseh ali raztresene po sivih kamnitih tleh prastare stavbe. Vedno rože, v vseh barvah. Nekoč sem sedela v velikem turističnem avtobusu, ki je obstal v nalivu. Skozi veliko sprednje okno, po katerem je tekla voda sem opazovala rdeče, bele in rumene gladiole. Zaradi dežja so bile zabrisane, prehajale so druga v drugo. V soboto bodo gotovo rože. Če si smem izposoditi malce arhaično frazo: Naj živita ženin in nevesta!

Obožujem akrilne barve. Dlje, ko jih uporabljam, raje jih imam. Res … Vse bi počela z njimi: slikala, pisala, pacala s prsti. Všeč mi je njihov vonj in kremasta struktura, ko jih s čopičem počasi mažem po papirju. Najrajši imam nerazredčene, direktno iz tube in jih potem mešam na papirju, namesto na paleti. Nekje sem prebrala, da je to sicer ena od tehnik, ki pa naj se je začetniki raje izogibajo. Mnja, kakor hočejo … jaz itak ne ubogam, ne? Iščem način kako pisati po pastozni akrilni površini, ki ničesar ne vpija. Po navadi me moti, da ne dobim tankih linij tam, kjer morajo biti. Vse je bolj, ne vem … zalito, nedefinirano. Sprehajam se po spletu in podrobno proučujem kaj počnejo kaligrafi po svetu. Uporabljajo akrilne barve (med drugim) … na tem mestu se po navadi vzravnam in hitreje zadiham. Akril na papirju ali na platnu. Gvaš na akrilu … tole zadnje mi zveni sumljivo. Ker se rada igram, je treba zadevo takoj poskusiti, čeprav vem, da v končni fazi ne bo delovalo. Napišem … z beli...