Rdeči grafit

Pred davnimi leti, ko sem še hodila v srednjo šolo, je bilo na eni izmed starih hiš na Trubarjevi ulici z živo rdečimi črkami napisano: »Zeleno, ki te hočem, zeleno«. Besede so v mojih mislih zvenele nevarno, erotično in skoraj zlovešče. Za njimi bi lahko bilo marsikaj. Takrat še nisem vedela od kod so vzete in kaj pomenijo, vendar so se mi ne nek nepojmljiv način vtisnile v spomin, da sem se jih od časa do časa dotaknila z mislimi. Kasneje smo pri uri Slovenščine obravnavali Mesečno romanco Federica Garcíe Lorce. Prva stvar, na katero sem pomislila, ko so v zraku obvisele prve besede pesmi, je bil rdeči grafit. Moj grafit.


Od takrat sem pesem prebrala že nič kolikokrat. Priznam, da se dolgo nisem poglabljala v zgodbo, ki naj bi se dogajala znotraj vrstic. Enostavno sem jo posvojila tako kot je, z mojim razumevanjem in z mojim sporočilom. Pred časom pa mi je brskanje prekrižal članek na temo Mesečne romance in priznam, da nisem mogla zdržati, da ga ne bi prebrala. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi Lorca uporabil sicer klasično obliko (romanca) z razsuto nadrealistično vsebino, ki spominja na sanje in jo vsak razume po svoje, v odgovor na razmere in ustaljeni red v konservativni družbi, kot jo je doživljal. V prejšnjem zapisu sem že javno priznala, da ne maram seciranj v smislu »kaj je avtor želel povedati«. Lahko pa seciram v sebi in sebe. Vzamem njegovo pesem, jo prestavim vase in seciram do onemoglosti. To velikokrat počnem, z različnimi besedili.

Verde, que te quiero verde … ljubim ali hočem? V pesmi, kot jo čutim, ni ljubezni, je strast, posesivnost, poželenje in ljubosumje. Zeleno, ki te hočem, zeleno. Hočem te … ni ne čustev, ne poetičnosti, ki ju nosi beseda ljubiti. Zeleno je pomladno, sočno, strastno … kot listje in ko ugrizneš vanje, občutiš njihov sok na jeziku. In na koncu zeleno … zlovešče kot mrtva ljubica, ki jo je njen moški ubil zaradi drugega. Njemu pripada in če ne bo njegova, ne bo nikogaršnja. S senco okoli pasu stoji na balkonu, z očmi iz hladnega srebra. Čaka, kot da bi čakala smrt … kot prerokbo, kot prekletstvo. Moje dojemanje dogajanja niti ni pomembno, je samo eno od mnogih. Če me njegova pesem nagovori, da začnem razmišljati o njej, je dosegel namen. Vse ostalo izhaja iz mene, bolj kot iz avtorja. Ne razumeš ali nočeš razumeti … samo to.

Komentarji

  1. PF20. junij 2011 ob 11:03

    Ta pesem je tudi v meni pustila globok pečat. Nanjo sem v srednji šoli v trenutku navdiha odgovorila z lastno pesmijo - edino, ki sem jo kdaj napisala v življenju in je pustila cel razred brez besed v popolni tišini. Učitelj jo je vzel. In ne spomnim se je več.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ana Vidmar20. junij 2011 ob 22:17

    Pa ravno sem pomislila, da bi vprašala kakšna je bila pesem, ko preberem, da je končala pri učitelju. :-) in :-( hkrati.
    Sicer pa je Lorca precej inspirativen, čisto po moje pa vendar.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika
Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j
Preberite več

What’s In A Name 2016

Slika
I 've never taken part in a reading challenge before. When I stumbled upon What's In a Name, I decided to give it a try. Here it goes:   The basics The challenge runs from January to December. During this time you choose a book to read from each of the following categories (examples of books you could choose are in brackets – I’ve included some from other languages, and translations most definitely count!): A country (try not to use ‘Africa’!) Suggestions: Daphne Du Maurier’s Jamaica Inn, Xiaolu Guo’s I Am China, Martin Wagner’s Deutschland) An item of clothing (Su Dharmapala’s Saree, Ann Brashare’s The Sisterhood Of The Traveling Pants, Javier Moro’s El Sari Rojo; Pierre Lemaitre’s Vestido De Novia) An item of furniture (Marghanita Laski’s The Victorian Chaise-Longue; C S Lewis’s The Silver Chair; Goslash;hril Gabrielsen’s The Looking-Glass Sisters) A profession (Adriana Trigiani’s The Shoemaker’s Wife; Mikhail Elizarov’s The Librarian) A month of the year (El
Preberite več