Rdeči grafit

Pred davnimi leti, ko sem še hodila v srednjo šolo, je bilo na eni izmed starih hiš na Trubarjevi ulici z živo rdečimi črkami napisano: »Zeleno, ki te hočem, zeleno«. Besede so v mojih mislih zvenele nevarno, erotično in skoraj zlovešče. Za njimi bi lahko bilo marsikaj. Takrat še nisem vedela od kod so vzete in kaj pomenijo, vendar so se mi ne nek nepojmljiv način vtisnile v spomin, da sem se jih od časa do časa dotaknila z mislimi. Kasneje smo pri uri Slovenščine obravnavali Mesečno romanco Federica Garcíe Lorce. Prva stvar, na katero sem pomislila, ko so v zraku obvisele prve besede pesmi, je bil rdeči grafit. Moj grafit.


Od takrat sem pesem prebrala že nič kolikokrat. Priznam, da se dolgo nisem poglabljala v zgodbo, ki naj bi se dogajala znotraj vrstic. Enostavno sem jo posvojila tako kot je, z mojim razumevanjem in z mojim sporočilom. Pred časom pa mi je brskanje prekrižal članek na temo Mesečne romance in priznam, da nisem mogla zdržati, da ga ne bi prebrala. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi Lorca uporabil sicer klasično obliko (romanca) z razsuto nadrealistično vsebino, ki spominja na sanje in jo vsak razume po svoje, v odgovor na razmere in ustaljeni red v konservativni družbi, kot jo je doživljal. V prejšnjem zapisu sem že javno priznala, da ne maram seciranj v smislu »kaj je avtor želel povedati«. Lahko pa seciram v sebi in sebe. Vzamem njegovo pesem, jo prestavim vase in seciram do onemoglosti. To velikokrat počnem, z različnimi besedili.

Verde, que te quiero verde … ljubim ali hočem? V pesmi, kot jo čutim, ni ljubezni, je strast, posesivnost, poželenje in ljubosumje. Zeleno, ki te hočem, zeleno. Hočem te … ni ne čustev, ne poetičnosti, ki ju nosi beseda ljubiti. Zeleno je pomladno, sočno, strastno … kot listje in ko ugrizneš vanje, občutiš njihov sok na jeziku. In na koncu zeleno … zlovešče kot mrtva ljubica, ki jo je njen moški ubil zaradi drugega. Njemu pripada in če ne bo njegova, ne bo nikogaršnja. S senco okoli pasu stoji na balkonu, z očmi iz hladnega srebra. Čaka, kot da bi čakala smrt … kot prerokbo, kot prekletstvo. Moje dojemanje dogajanja niti ni pomembno, je samo eno od mnogih. Če me njegova pesem nagovori, da začnem razmišljati o njej, je dosegel namen. Vse ostalo izhaja iz mene, bolj kot iz avtorja. Ne razumeš ali nočeš razumeti … samo to.

Komentarji

  1. PF20. junij 2011 ob 11:03

    Ta pesem je tudi v meni pustila globok pečat. Nanjo sem v srednji šoli v trenutku navdiha odgovorila z lastno pesmijo - edino, ki sem jo kdaj napisala v življenju in je pustila cel razred brez besed v popolni tišini. Učitelj jo je vzel. In ne spomnim se je več.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ana Vidmar20. junij 2011 ob 22:17

    Pa ravno sem pomislila, da bi vprašala kakšna je bila pesem, ko preberem, da je končala pri učitelju. :-) in :-( hkrati.
    Sicer pa je Lorca precej inspirativen, čisto po moje pa vendar.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več