Platno

Oni dan mi je sopevka Z sugerirala naj poskusim s platnom. Doma sem že nekaj časa imela malo, kvadratno platno, ki je na polici potrpežljivo čakalo, da uresničim namen za katerega sem ga kupila. Do eksperimenta, ki je bil načrtovan, ni nikoli prišlo, saj so se stvari obrnile, da ni več bil aktualen. Takrat sem skoraj sprejela naročilo, da bi za prijateljico naredila nekaj, česar še nikoli nisem poskusila. K sreči me je hitro srečala pamet, mala besedna zveza »raje ne bi« je bila osvobajajoča. Na nekih področjih ne gre živeti nevarno …

Moje prvo resno srečanje s platnom je bilo na slikarskem tečaju, kjer smo med spoznavanjem slikarskih tehnik poskusili tudi z oljnimi barvami. Spomnim se neme konverzacije s platnom, ko me je kot neka silno nedotakljiva reč iz vzporednega sveta sarkastično pogledovalo z mize, kot da bi čutilo moj rešpekt pred njim. He, he, he, saj si ne upaš, he, he, he … je zasmehujoče tulilo vame. Ko vsaj ne bi bilo tako boleče belo!

Za vsako stvar pride svoj čas, tudi za platno. Pozabila sem na rešpekt, nenadoma se mi njegova belina več ni zdela tako boleča. Za posmehovanje pa se mu lahko maščujem. Bova videla kdo se bo zadnji smejal, sem si mislila, medtem ko sem vlekla rumeno barvo po njem. He, he, he … Glede na to, da imam rada grob papir in karton, mi je bila všeč njegova tekstura. Pisanje po platnu je drugačno od pisanja po papirju, kjer imam več nadzora. Na platnu lahko pero zapleše malce po svoje, če mu dovoliš.

Srce mi razbija, ko pomislim na nova platna. Uboga denarnica!