Beneški monokrom

Pred časom sem brala o Mona Lizi, češ da je pravzaprav instalacija in da k njej obvezno sodi dvajset japonskih in ameriških turistov s fotoaparati in kamerami, da bi jo obiskovalec Louvra doživel v celoti.* Priti v Benetke, ko ni nikogar, je misija nemogoče. Tudi izven sezone so tam turisti s fotoaparati in kamerami, na Rivi degli Schiavoni pa stojnice z raznoraznim kičerajem, ki jih domačini gotovo ne potrebujejo. Zato bi lahko rekla, da so tudi Benetke instalacija. Pa tudi beneški Bienale je sam po sebi instalacija.

Vreme za obisk Bienala je bilo včeraj idealno. Megličasto in sivo. Za trenutek se je pokazalo sonce, vendar je takoj postalo neprijetno vroče in vlažno. Sivina je za sprehajanje med paviljoni v Giardinih ravno pravšnja. Nekaj objav nazaj sem ugotavljala, da nimam fotografije Benetk, čeprav vanje vedno pridem po vodi. Tokrat jo imam, pravzaprav več njih, vendar nobena fotografija ni taka, ki bi jo človek pričakoval od turista. Če govorim o Benetkah, se ne štejem za kakega posebnega turista. Prevečkrat sem bila tam in se mi že zdijo domače. 

Večkrat sem že omenila, da me preveč barv včasih dela nervozno. Tele panorame so čisto "moje", tako čudovito monokromatske. Kot prusko modra, ki jo redčiš z belo in postane rahlo turobna. Sem sodi še voda in vonj po soli in po lagunah, ko nastopi oseka pa polžki in školjke, ki tam ostanejo in jih ljudje lahko naberejo za kosilo, na primer. Nekaj podobnega sem pred leti jedla v Bruslju. Tale sivo modrikasta morska puščava je normalen jesenki pojav. Všeč mi je, mirna je in tiha.

O samem Bienalu pa čez kak dan. Tam je bilo bistveno več barv.

* Miha Pintarič, Dvojni presledek