Zapeljivost vode


Rada imam vodo. Nekaj hipnotičnega je v njej. Všeč mi je vonj vode in njen zvok in njena zenovska mirnost, ki je tako varljiva. 


Pred mnogimi leti, ko sem bila v obsesivni fazi branja kriminalk (še vedno jih berem, vendar ne več obsesivno), sem brala Podobo v kamnu (A Likeness in Stone) J. Wallis Martin. Spomnim se prvega poglavja, mislim, da je deževalo, ko so ljudje opazovali kako voda zaliva hiše v dolini, ki se bo spremenila v akumulacijsko jezero. Že takrat mi je bilo zanimivo kaj se dogaja s hišami potem, ko jih zalije voda ... V soboto sva bila z M-jem na izletu ob Velenjskem jezeru. Velenjsko je eno od treh Šaleških jezer, ki so nastala nad velenjskim premogovnikom, potem ko se je zaradi izkopov lignita s časom posedel teren. Nekoč so bila na tem mestu naselja in kmetijske površine. Za razliko od akumulacijskega jezera v knjigi, se je zalivanje dolin dogajalo postopoma pa tudi naselja niso bila izseljena na hitro. Predstavljam si, da so hiše počasi propadale, stene so popokale, se povesile, tudi potem ko v njih že davno ni bilo več ljudi. Priznam, da nisem preverila kaj se je v resnici dogajalo s hišami, niti koli časa je trajalo. Spominjam se vodiča po Antonijevem rovu v Idriji, ki nam je pripovedoval o tamkajšnjem posedanju terena in je omenjal starko, ki je živela v hiši s poševnimi tlemi. Napol v šali je omenil kako ji zaradi tega včasih žlica zdrsne z mize. Predvidevam, da se je v Velenju posedanje terena dogajalo podobno počasi. Zato tudi hiše na dnu niso cele (če je od njih sploh še kaj ostalo), kot so bile v akumulacijskem jezeru v Podobi v kamnu. In nihče ne hodi vanje ...


Globina Velenjskega jezera je 54 metrov. Če si hočem to predstavljat, si ne morem. Ne glede na to me zanima kaj vse je tam spodaj. Vem, vem ... dno pa rastlinje pa vse kar se spodobi za jezersko dno. Kljub temu me zanima ali je kaj ostalo od hiš (vsaj kaka stena ali temelj, okenski okvir, kup opek ...), je spodaj še kako drevo ali kar koli, kar bi lahko bilo podobno ostankom človeškega bivanja. Ne bom šla pogledat. Najbrž potapljanje ni dovoljeno, če je že plavanje na lastno odgovornost (saj itak vedno je). Tudi če bi bilo dovoljeno, ne bi šla. Če bi vedela, se več ne bi spraševala, kadar vem, ni več prostora za domišljijo. Zato raje ne vem.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Istarski cukarini

Gotske refleksije