Rihemberk

Enkrat za spremembo se je res zgodilo to, ker so vremenoslovci pred časom obljubili. Prišli so Indijanci. No, ne dobesedno, ampak, če sem v prejšnjih objavah ugotavljala, da je prišel Lucifer in še nekdo pa se trenutno ne spomnim kdo, zakaj ne bi še Indijanci. Nastopilo je indijansko poletje. Glede na to, da se dnevi vedno bolj krajšajo in bi bilo tole poletje pametno izkoristiti, sva se z M-jem odpravila na izlet. Nisva človeka, ki jima je dovolj en cilj. Raje se voziva, tokrat od doma do Logatca, čez Podkraj in naprej čez Predmejo in Ajdovščino do gradu Rihemberk. Samo en teden prej sta se tod okoli potikala I in B pa se je I pritoževal, da gradu sploh ni videl. Ne vem kam je gledal, ker ga pravzaprav sploh ne moreš zgrešiti. Verjetno je I-ja bolj zanimala cesta, kot bi vsakega zglednega voznika morala. Pred časom sem na facebooku spremljala (pa tudi v Primorskih novicah je bilo) kako so se domačini zorganizirali in lastnoročno očistili grad, zato sva se odločila, da vidiva ali je odprt (ker ob najinem zadnjem obisku pred bog ve koliko leti, ni bil). In je bil. Nazaj grede sva jo mahnila domov čez Dutovlje, naredila nekaj fotografij rdečega ruja, ki se bo fantastično podal k akvarelnemu papirju, in za povrh nabrala še divji timijan, da je bil izlet rentabilen. 

Grajski stolp skozi veje grajske lipe, kot se za grad spodobi. Zraven je še vodnjak, kamnite mize pa ni.

Stopnice, ki vodijo na vrh stolpa, so v steni. Take majhne, krožne stopnice so, ki lahko človeku, če hiti, povzročijo pošteno vrtoglavico.

Grajski stolp od znotraj. Tla med nadstropji so se že bog ve kdaj podrla, ostala je samo še lupina, ki spominja na silos ali na vodnjak. Ne bi bila jaz, če se ne bi spomnila Murakamija in sedenja na dnu vodnjaka, le da je to po svoje obratna verianta. Vhod je spodaj in razen fascinacije nad gradnjo, nisem občutila nič posebnega. Je pa impresivno. Gotovo se je drugače počutil nesrečnik, ki so ga zaprli v majhno sobico, ki gleda v stolp skozi rešetko na levi strani. S krožnega stopnišča (glej zgoraj) vanj vodijo majhna vratca, prostor pa me je po velikosti spomnil na pečico. No, ni tako majhen, prav velik pa tudi ni.