Hrast i kamen, Ljubica Verbič

Virtus, non copia vincit.

(Pogum zmaga, ne mnoštvo)

Priznam, da mi je zelo težko pisati o tej knjigi. Pa ne samo zato, ker jo je napisala moja mama in da temelji na pismih in dnevniških zapisih mojega deda po očetovi strani, ampak zato, ker sem jo doživela zelo čustveno. Ne spomnim se več kdaj me je kakšna knjiga ganila do solz in to zelo. Saj veš (ali pa tudi ne), ko sediš na avtobusu in bereš in vsake toliko nehaš in gledaš skozi okno, da se ti oči nehajo solziti in potem v vzvratnem ogledalu ujameš pogled voznika avtobusa, ki najbrž ne ve kaj bi si mislil. 

Roman obravnava dedovo življenje od konca šolanja na vojaški akademiji, razporeditve na delo v Ljubljano in kasneje v Varaždin, od koder se je ob izbruhu druge svetovne vojne vrnil v Ljubljano. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto so ga Italijani zaprli in ga kasneje, kot oficirja, poslali v taborišče za vojne ujetnike v Italiji. Najprej v Averso, kasneje v Acquapendente, po padcu Italije 1943 pa so ga, skupaj z drugimi ujetniki prepeljali v Nemčijo, kjer so jih selili po različnih nemških taboriščih. V Italiji je vojne ujetnike varovala Ženevska konvencija, ki je urejala tudi delovanje taborišč. V nemških taboriščih od Ženevske konvencije več nič ni ostalo. Počasi so jetniki postajali številke, tako kot je bila njihova taboriščna identifikacija številka in ne več ime. Pokonci ga je držala misel na družino, ženo in hčerko in dejstvo, da je v resnici srečen človek. Če drugega ne, mora živeti zaradi njiju. 

Nekada su zvezde bile na nebu, a nebo je bilo daleko, sada su zvezde u meni in sve je moje i zvezde i nebo. Nema ničega izvan mene. Svet koji me okružuje samo mi je trenutno nametnut, nisam ga izabrao. Ded, v romanu mu je ime Stefan, veliko razmišlja o svobodi zbire. Kaj pa, če so res male stvari, kot na primer razpored službovanja, tiste, ki opredelijo naše kasnejše življenje? Imamo pravico do izbire ali je vse samo splet okoliščin? V resnici ne izbiramo. Zjutraj se zbudimo in živimo. Nekoč je mislil, da sam vpliva na svoje življenje, vendar je kasneje ugotovil, da ni tako. Sada mislim da vlada haos, da je život niz slučajnost bez reda i sistema, da je sve moguće. Edino, kar je močnejše od tega je zavedanje, da se nazaj ne da, da je mogoče iti samo naprej in da bo moral premagati vse ovire, ki jih bo našel na poti.

Mladi vojaki, gojenci vojaške akademije so mislil, da bodo v vojni branili svoje ljudi, narod, domovino, kot junaki iz ljudskih pripovedi in pesmi. Stefan je na koncu dojel, da je vse življenje verjel v to idejo in da je bil ves čas v zmoti. Na koncu ostanejo ljudje sami, medtem, ko se njihovi sinovi borijo na frontah, za katere nikoli niso slišali. Vojska ne brani ljudstva. Oficirjev, ki jih je srečeval v taboriščih, ni skrbelo za ljudstvo. Živeli so v nekih svojih svetovih in sanjali kako se bodo vrnili v domovino, ločeno od resničnega sveta, ki ga v resnici niso niti poznali. Veliko govori o dostojanstvu in časti, ki jo človeku nihče ne more vzeti, lahko pa jo sam izgubi s svojimi dejanji.

V kriznih situacijah v ljudeh zavlada strah, ki ima nešteto obrazov. Ljudje si želijo postati nevidni, da jih ne bi doletelo nič slabega, zato se potuhnejo in čakajo, da bo zlo prešlo. Da pa se zlo razpase je dovolj samo to, da dobri ljudje ničesar ne storijo. Nam je to znano? Ničesar se nismo naučili iz zgodovine. S pisanjem, zapisovanjem dogodkov je Stefan upal, da se mu bo tako razkril njihov pravi pomen, da jih bo lahko razumel. Pravi tudi, da se bo trudil, da bo vse skupaj čim prej pozabil. Sojetnik mu reče, da ne bo pozabil, bolj ko se bo trudil pozabiti, bolj se bo spominjal. Pa mi? Mi smo pozabili, čeprav nenehno ponavljamo, da se ta ali oni dogodek iz zgodovine ne sme pozabiti. Pozabili smo. Zakaj? Kdo ve. Morda nam je bilo predolgo časa dobro, morda smo se neke stvari navadili jemati kot samoumevne, ne vem.

Ljubica Verbič piše lepo. Tudi takrat, ko opisuje taborišča in življenje ujetnikov, ne piše o grozotah in krvavih podrobnostih, čeprav jih med vrsticami lahko naslutimo. Stefan je v prvi vrsti Človek (namenoma napisano z veliko začetnico) in to je zgodba o človeku, ki je ohranil človečnost. Dedovi dnevniki in pisma so bili doma, varno spravljeni v mapi, v predalu, že dolgo. Velikokrat sem pomislila, da bi jih prebrala in tako dobila vsaj malo vpogleda v dedovo življenje in razmišljanje pa nikoli nisem zbrala poguma. Mami, hvala ti za to knjigo.