Illustration ... or Something


I've been into this green moth world for quite a long time now. In spite of that I never stopped to think about what I was really doing. OK, it started as practicing watercolours, but I think it became having a life of its own somehow. A couple of months ago I visited Slovenian Biennial of Illustration. Just a day later M and I went to Villa Manin in Italy where we saw an exhibition of Lorenzo Mattotti's works. I found his comics and illustrations the most powerful and memorable. So, much later, while browsing through the Mattotti exhibition catalogue, I stopped to think what I was doing with the moths. I realised I've been sort of illustrating Lorca's Romance Sonambulo, the way I saw and felt it. I intentionally avoid using the word "understand", because it has nothing whatsoever to do with it. So, what now? Who knows ... I might do a kind of fan art zine in, say, ten copies ... or something ...


*

Že nekaj časa se potikam po svetu, kjer ni ničesar razen zelenih vešč. Ne glede na to, nikoli nisem pomislila zakaj to počnem. OK, začelo se je kot vaja v akvarelu, to vem, le da se mi zdi, da so te slike zaživele neko svoje življenje. Pred nekaj meseci sva z B obiskali Bienale slovenske ilustracije. Samo dan kasneje sva se z M-jem odpravila v Vilo Manin, kjer sva si ogledala razstavo del Lorenza Mattottija. Njegovi stripi in ilustracije so se mi zdeli zelo močni in so mi še dolgo ostali v mislih. Mnogo kasneje sem prelistavala katalog z razstave in nenadoma pomislila na svoje početje z veščami. Pravzaprav ilustriram Lorcovo Mesečniško romanco, tako kot jo sama vidim in čutim. Namenoma se izogibam izrazu "razumeti", saj nima prav nobenega pomena v tem kontekstu. Kaj zdaj? Kdo ve. Morda s pomočjo računalnika naredim neke vrste mini knjižico in jo na najbližjem fotokopircu naprintam v kakih desetih izvodih ... ali nekaj podobnega.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več