Illustration ... or Something


I've been into this green moth world for quite a long time now. In spite of that I never stopped to think about what I was really doing. OK, it started as practicing watercolours, but I think it became having a life of its own somehow. A couple of months ago I visited Slovenian Biennial of Illustration. Just a day later M and I went to Villa Manin in Italy where we saw an exhibition of Lorenzo Mattotti's works. I found his comics and illustrations the most powerful and memorable. So, much later, while browsing through the Mattotti exhibition catalogue, I stopped to think what I was doing with the moths. I realised I've been sort of illustrating Lorca's Romance Sonambulo, the way I saw and felt it. I intentionally avoid using the word "understand", because it has nothing whatsoever to do with it. So, what now? Who knows ... I might do a kind of fan art zine in, say, ten copies ... or something ...


*

Že nekaj časa se potikam po svetu, kjer ni ničesar razen zelenih vešč. Ne glede na to, nikoli nisem pomislila zakaj to počnem. OK, začelo se je kot vaja v akvarelu, to vem, le da se mi zdi, da so te slike zaživele neko svoje življenje. Pred nekaj meseci sva z B obiskali Bienale slovenske ilustracije. Samo dan kasneje sva se z M-jem odpravila v Vilo Manin, kjer sva si ogledala razstavo del Lorenza Mattottija. Njegovi stripi in ilustracije so se mi zdeli zelo močni in so mi še dolgo ostali v mislih. Mnogo kasneje sem prelistavala katalog z razstave in nenadoma pomislila na svoje početje z veščami. Pravzaprav ilustriram Lorcovo Mesečniško romanco, tako kot jo sama vidim in čutim. Namenoma se izogibam izrazu "razumeti", saj nima prav nobenega pomena v tem kontekstu. Kaj zdaj? Kdo ve. Morda s pomočjo računalnika naredim neke vrste mini knjižico in jo na najbližjem fotokopircu naprintam v kakih desetih izvodih ... ali nekaj podobnega.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več