The Sellout by Paul Baetty


The narrator is an African American living on a farm in Dickens, on the outskirts of Los Angeles. We know his last name is Me but don't know his first name. He is tried at Supreme Court for re-establishing segregation and for keeping a slave. From the courtroom we go back in time to read about what happened before the trial. One day people noticed their community of Dickens "disappeared" overnight. There are no road signs, no city limits, it seems it all ruined their sense of community. Me re-establishes the city limits and road sighs, but it's not enough. He continues by segregating the local high school, the buss, posting "whites only" signs in the public places. He succeeds in restoring the sense of community and giving people back their identity. I think identity is an important topic in the book, personal identity as well as identity of a community. Me's father once said to his son: "You have to ask yourself two questions: Who am I? and How may I become myself." The ending is left open, we don't know what happened in court, whether he was found guilty or not. But Me doesn't believe in closures anyway.  

The Sellout is a satire, it's provocative and funny. It uses the N-word a lot, which some people could find offensive or at least confusing, since we live in a world full of political correctness. There are stereotypes like "This may be hard to believe, coming from a black man, but I've never stolen anything." Paul Beatty said in an interview that we bring our own things and insecurities into everything we read. I tried to find parallels with the community I live in but failed. Perhaps I'm not the target audience for this book. Who was it written for? African Americans, Californians, people living in Los Angeles? Or perhaps the author didn't think about writing a book for specific target audience. Nevertheless I enjoyed the book, even if I didn't get all the jokes and references mentioned in it. I asked myself, do I really have to get them. And then I read about how a white couple was kicked out of a black gathering, saying they have nothing to do with it, it is not their thing. At that point the narrator says: "I wish I'd stood up to the man and asked him a question: So what exactly is our thing."

*

Pripovedovalec je ameriški črnec*, ki živi na kmetiji v Dickensu, na obrobju Los Angelesa. Izvemo samo njegov priimek: Me, ne poznamo pa njegovega imena. Zaradi ponovne vzpostavitve rasnega razlikovanja in suženjstva mu sodijo pred vrhovnim sodiščem. Iz sodne dvorane se preselimo nazaj v času, da izvemo kaj se je dogajalo pred tem. Nekega dne so prebivalci Dickensa izvedeli, da je njihov kraj čez noč izginil z zemljevida. Ni več table, ki bi označevala začetek in konec naselja, ni usmerjevalnih tabel na izvozu iz avtoceste. Me jih ponovno vzpostavi, vendar kot kaže, to ni dovolj. Nadaljuje z rasnim razlikovanjem na lokalni srednji šoli in avtobusu ter s postavitvijo oznak "samo za belce" na javnih mestih. Uspe mu povrniti občutek identitete in povezanosti v skupnosti. Menim, da je identiteta pomembna tema v knjigi, identiteta skupnosti, kakor tudi osebna identiteta. Mejev oče je nekoč rekel sinu, da si mora postaviti dve vprašanji: kdo sem in kako lahko postanem jaz. Konec romana je odprt, ne vemo kaj se je zgodilo na sodišču, ali so Meja obsodili ali ne. Sicer pa Me itak ne mara zaključkov. 

Knjiga je satira, je provokativna in duhovita. Avtor veliko uporablja besedo črnec, črnuh (ne vem katera je najbolj politično nekorektna tovrstna beseda v slovenščini), kar je lahko za nekatere ljudi žaljivo ali vsaj vzbuja neugodje, glede na to da živimo v družbi obsedeni s politično korektnostjo. Paul Beatty je v nekem intervjuju rekel, da bralci vedno v branje vključimo svoje stvari, svoje negotovosti. Skušala sem najti vzporednice s skupnostjo v kateri živim, vendar mi ni uspelo, no, do neke mere že, vendar ne v celoti. Za koga je bila knjiga napisana? Za ameriške črnce, prebivalce Kalifornije ali Los Angelesa? Morda pa avtor sploh ni razmišljal o ciljni publiki. Ne glede na to, mi je bila knjiga všeč, čeprav nisem razumela vseh šal in aluzij. Sicer pa, ali jih res moram razumeti? proti koncu knjige je prizor, ko bel par vržejo iz črnske prireditve, češ da nimata nič s tem, da je to njihova (črnska) stvar. Pripovedovalec potem pove kaj kot: želim si, da bi takrat vstal in vprašal: Kaj točno pa je naša stvar?
 


* Med drugim me je knjiga vzpodbudila k razmišljanju o pravilnem izrazu za Afroameričana, ameriškega črnca itd. Kako se po novem reče prav? SSKJ pavi takole: Beseda črnec je vzporedna besedi belec, obe označujeta po SSKJ človeka, ki je črne/bele rase oziroma barve polti. Obe besedi veljata za nevtralni in v SSKJ nista označeni kot slabšalni niti samostojno niti v značilni rabi, tj. v kontekstu. Kot slabšalni izraz za pripadnika črne rase se je v slovenščini v obdobju priprave SSKJ uveljavilo več izrazov, ki slabšalnost izražajo besedotvorno, npr. črnják ali črnúh, ali leksikalno, npr. zamórec

(vir: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1263/politi%C4%8Dna-korektnost-izraza-%C4%8Drnci)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Istarski cukarini

Gotske refleksije