Lepopisana

Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f

Nič ni bolj abstraktno kot resničnost. Giorgio Morandi Moja tihožitja so skoraj vedno monokromatska, v odtenkih ene barve. V začetku to ni moj namen. V resnici me bolj zanimajo razpoloženja in čustva kot pa predmeti, ki jih z občutno dozo kompliciranja razporejam in prerazporejam, dokler nisem zadovoljna. V oktobru in novembru je bil na spletni strani, ki jo tu in tam obiščem, v ospredju Giorgio Morandi. Projekt meseca je bilo tihožitje v njegovem slogu. Všeč so mi njegove kredaste barve in občutek miru, ki ga vzbujajo … in natlačenost predmetov, ki jih je menda tedne dolgo skrbno zbiral in postavljal v različne kombinacije, preden je začel z delom. Nenehno je slikal iste vaze, vrče in steklenice, vsakokrat v različnih postavitvah. Njegova tihožitja so preprosta, čeprav je v njih hkrati nekaj, kar me premakne. Namenoma je omejil izbiro predmetov na vsakdanje steklenice, vaze in posode, ki se lahko najdejo v vsakem gospodinjstvu. Depersonaliziral jih je na način, da jim je snel nal

Ko sem bila majhna in smo letovali … ne vem več ali je bila Fažana ali Rovinj … sva se z A-jem v vodi igrala z neko malo svetlolaso Nemko. Res sem bila majhna, spomnim se, da so mi montirali modro rumene rokavčke. Ne spomnim se več kako ji je bilo ime, če sem sploh kdaj vedela. Včasih niti ni pomembno. Vsi trije smo sedeli v plitki vodi, v trikotniku in se popolnoma razumeli med seboj, čeprav midva nisva govorila nemško, kot tudi ona ne slovensko. Korak ali dva zunaj trikotnika je počepnil moj oče. Iz vode je dvignil kamen in rekel: »Stein,« in potem še »kamen.« Mislim, da je bila beseda Stein prva in dolgo časa edina nemška beseda, ki sem se je naučila. Merlinka trdi, da so diamanti dekletovi najboljši prijatelji. Iskreno povedano ne razumem zakaj … so popolnoma brezbarvni. OK, no, lepo se svetijo (mnja) in namenoma bom spregledala njihovo vrednost … pardon, ceno. Če že, so mi bolj všeč rubini, granati ali akvamarini …ali ametisti, tigrova očesa ali turkizi. Nekoč sem brala zgodbo, k

Obožujem knjižne sejme … kakršne koli sejme s knjigami. Včasih kaj kupim, drugič spet ne, dovolj je, da gledam in vdihujem vonj po papirju. Sprehajam se in opazujem, se kakšne knjige dotaknem, jo odprem in preberem naključni odlomek, da vidim kakšen okus ima. Ne maram vsiljivih prodajalcev, ki mi hočejo na vsak način pomagati pa čeprav sem jim že nekajkrat zatrdila, da se znajdem. Rada imam mir. Verjetno podobno kot pri hrani, ljubezni ali razmišljanju. Letos sem šla po nekaj letih spet na Frankfurt po Frankfurtu. Na prste se mi je zalepila mala knjižica z japonskimi haikuji. Ravno tistega dne sem jih iskala pa spletu pa mi nobena stran ni bila všeč. Brez pravega razloga, pravzaprav, verjetno smo zato, ker je knjižica že čakala name. Do današnjega dne je še nisem prebrala v celoti. Namenoma zavlačujem in vsak dan izberem kak haiku … tako naključno, kot bi izbirala dnevne inspiracije. Obožujem trenutek, ki je zamrznjen v treh kratkih vrsticah. Haiku za danes: I go out alone t o visi

Zadnje čase nenehno poslušam o reorganizaciji pa razdruževanju, združevanju, ukinitvi in podobnih posegih, ki pravzaprav, ko potegnem črto, popolnoma nič ne pomenijo. Kljub temu ne morem, da ne bi razmišljala o tem. Glede na to, da sem k peresu dodala še čopič, svinčnik, barvice in na novo kupljene rdeče krede (nekateri podkupujemo sami sebe), čutim potrebo po reorganizaciji strani. Morda bi dodala vsaj še eno podstran. No, za zdaj samo eno. Dodajanje je še v fazi tuširanja možganov (zadnje čase se uporablja izraz thought shower … brain storm je bojda politično nekorekten, ker je povezan z epileptičnimi napadi). Skratka, moj arzenal se je povečal. No, saj je vedno bil tak, le da nisem vsega vključevala v virtualni prostor.

Zadnje čase bolj rišem kot pišem … in berem stvari, ki jih že dolgo nisem, nekatere med njimi nikoli. Med tem početjem mi je iz arhiva misli priplaval na površje profesor filozofije iz srednje šole.   Bil je eden tistih, s katerimi bi se lahko tikali, če preostali člani učiteljskega zbora spričo tega ne bi bili preveč zgroženi. Mislim, da mi bo na veke vekov ostal v spominu kako sedi na katedru, oblečen v zelene kavbojke, ki so bile malce prekratke in zato uštukane za kakih pet centimetrov. Tako sedeč, da so mu noge bingljale nad tlemi, je razlagal o navadah afriških plemen. Že takrat sem najrajši pisala z grafitnim svinčnikom. Sošolki sem šla zaradi tega na živce, ker se fotokopij mojih zapiskov ni dalo lepo brati. Na naslovnici zvezka je na črno beli fotografiji tip v na kolenih strganih kavbojkah igral saksofon. Takrat sem se oblačila v oranžno, všeč sta mi bila Byron in Oscar Wilde. Hmm, tale seznam literature za estetiko je kot igra asociacij. Če se vrnem k risanju: ponovno sem p

Ravnokar sem prebrala T-jin prispevek o tem kako se ji pleše in mi ne gre iz glave. Tudi meni se, včasih do bolečine, ki jo mazohistično hranim za dolge zimske večere, ki se nezadržno približujejo. Zato tudi ne bom   pobasala M-ja in odbrzela do prve plesne dvorane. To je želja druge verzije mene, ki prebiva hkrati z menoj, vendar v nekem drugem času, ki se odvija hkrati s tem. Kot da bi obe gledali skozi različna okna isti objekt in si želeli isti valček. Ena ga odpleše, druga samo hrepeni po njem, obe pa sva na koncu uresničili željo. Plesala bi na Leonarda Cohena, Rammsteine, No passaran ali na Đorđa Balaševića. Stari laloški vals - Đorđe Balašević, gotica tekstura in copperplate. Spet sem brskala po naftalinu. Takih stvari že dolgo ne delam več: krivih linij in neenakomerno visokih črk. Morda se vrnem tja.

Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot

Prejšnji teden sem začela s kaligrafsko delavnico, na kateri se učimo uncialo. Ko sem želela še pred začetkom tečaja nekomu na hitro pojasniti katera pisava je to, so mi prišli na misel plakat za Riverdance, Irish Pub in tetovaže, narejene iz irskih vozlov. Čeprav so to najočitnejši primeri, je unciala še mnogo več … predvsem pa je še mnogo starejša. Izvira iz 2. ali 3. stoletja iz severne Afrike. Iz česa se je razvila, bi se verjetno dalo razpravljati. Nedvomno je podobna grški unciali, ki je bila uradna pisava krščanske cerkve. Ker je krščanstvo v tistem času vedno bolj dobivalo na pomenu in se širilo po rimskem imperiju, je verjetno, da so grško uncialo zgodnji kristjani prilagodili svojim potrebam in latinščini. Unciala je majuskula, ima samo velike črke. Tečajniki so po navadi presenečeni, saj menijo da je ravno obratno, ker so črke na prvi pogled podobne našim malim. Črke so okrogle in velike, zavzamejo veliko prostora, dolge besede so videti razpotegnjene. Eden od mojih ve

V sredo sem bila na beneškem Bienalu. Če bi želela povzeti vtise tistega dne, ne bi vedela kje naj začnem, zato niti ne bom začenjala. Morda se opogumim kdaj drugič. Lahko rečem samo: »Hočem še!« Še takih dogodkov, v taki družbi. Komaj čakam Zagreb. Na (nagrajenem) nemškem paviljonu sicer piše Germania. Tokrat je bilo Ger s črno barvo prepisano z Ego. Egomania. Ego … ne bom pisala o jogurtu, niti ne o psihoanalizi. Moja trenutna misel je dokaj banalna in se vrti okoli domače naloge. Ukvarjam se sama s seboj, opazujem se v ogledalu, ugotavljam kakšne barve sem in kje imam sence in gube in pege. Jaz, avtoportret in zakaj je to tako hudičevo težko. Barva kože na obrazu niti ni tako napačna (neštetokrat sem izbirala odtenek pudra). Tudi oblika ust je podobna moji (jutranji ritual šminkanja pomaga). Oči pa … bolj nesrečnega pogleda nisem mogla zadeti. He, he, morda pa stanje nesrečnosti iz mene preko roke in čopiča polzi na platno. To je zame namreč najtežja naloga … do sedaj. Ne samo zato,

Rada berem … zelo. Berem vse, od trivie do klasikov in strokovne literature. Odvisno od obdobja, razpoloženja, feelinga in tistega nedefiniranega občutka napetosti v želodcu, ko me dobesedno napade kakšen naslov ali odlomek, ki ga naključno preberem v knjižnici, knjigarni ali na internetu. Obisk knjižnice je zame nekaj, kar ne opravim v petih minutah. Vse je treba pregledati, vse police, če je slučajno prišlo kaj novega. Poseben obred je dotikanje papirja, vohanje zraka in iskanje vonja po papirju in še nečem, kar sodi zraven, pa še vedno nisem ugotovila kaj je. Vendar je tam. Knjige izbiram po zelo različnih kriterijih: od ocen v časopisih, do predlogov prijateljev, reklam na avtobusu pa do čisto iracionalnih vzgibov kot je naslovnica in njena barva ali en sam stavek, besedna zveza ali beseda, ki so jo pripeli nanjo. Mesmerising je bilo zadnjič tisto, na čemer mi je obstalo oko, čeprav sem besedo videla že velikokrat prej pa ni imela takega učinka. Morda je srž kaligrafije ravno v te

Medtem, ko se je vijoličasta noč žametno plazila okoli hiš, sem zbudila M-ja iz, recimo temu neznanih razlogov. Vsega spet ni treba javno priznati, še posebej kadar gre za stvari, ki jih ne znam pojasniti in se jih niti ne spominjam. Spomnim se edino tega, da se mi je sanjalo o sinkromističnih slikah, ki so tekle pred menoj kot filmski trak. Rombi v močnih barvah so se med seboj prekrivali, vrtinčaste eksplozije barv so izginjale onkraj mojega sanjskega vidnega polja in se spet vračale v drugih kombinacijah in oblikah. Rada imam mističnost, slutnje, naključja, ki to niso. Načeloma verjamem, da naključja ne obstajajo, da so samo posledice, za katere ne poznamo vzrokov. No, v to verjame racionalni del mene. Pri onem drugem je vse mogoče in se navdušuje nad tem kako se stvari same od sebe ob pravem času lepo zložijo in kako take sestavljanke učinkujejo mistično. Poznam nekoga, ki bi temu rekel mumbo - jumbo. No, saj … vsakomur svojo definicijo. Pred časom sem razmišljala o ideji, da bi b

Stojim pred stojalom in penzlam. Ne maram klasične palete, pravzaprav niti ne vem zakaj. Najraje uporabljam pokrov pločevinaste škatle, v kateri so bili nekoč belgijski čokoladni bomboni. Pride mimo M, ki ga po navadi silno zanima kaj počnem. To cenim … zelo … tudi njegove (grobe - kakor kdaj) kritike. Načeloma se iz tega več naučim kot iz kakšne neutemeljene pohvale. Kritike (ali utemeljene pohvale) dajo mislit.   »Kaj naj bi to predstavljalo?« Stoji mi za hrbtom. »Abstrakcijo,« rečem. Naloga za šolo: abstrakcija, B1 format, te in te barve … Vem, da ni zadovoljen, ker ve, da nič ne nastane brez ozadja. »Preberi pesem,« rečem. Na mizici je navzdol obrnjena odprta siva knjižica z brinjevko na platnicah. Naše oči je zalila lava goreča. In sivi prah cementnih stolpov spekel nas v ustnice. Kot drevje goreče smo se nagnili v nov dan. »Mhm, saj bo, ja.« P.S.: Zdaj mi je kapnilo: spet se istovetim z drevesi! Čudna so pota podzavesti … morda bi to veljalo pobliže proučiti, prevečkrat s

… ali nikoli ne reci nikoli. Ko sem leta ne spomnim se več katerega, diplomirala na Fakulteti za upravo, sem si rekla, da se več ne grem formalnega izobraževanja. Ni mi tega treba. Še posebej boli izkušnja, ko poln znanja prideš delat in to ravno tja, za kar si se izobraževal pa ti rečejo, da kar pozabi, kar si se učil na faxu. Tu, da je vse drugače. Res je bilo drugače … žalostno za zjokat. No, medtem je mala Ana zrasla in na stara leta vpisala dušo na fax. Duša uživa v domačih nalogah in seminarskih, da o platnih in barvah niti ne govorim. (Ni počitnic, zato lahko že uživam.) Všeč mi je individualni pristop profesorjev in vzpodbujanje kreativnosti. Sicer dobiš navodila, velja pa, da lahko počneš čisto vse, kar ni izrecno prepovedano. Prepoved je samo ena: ne smem slikati po fotkah. Bodite drzni in samosvoji, pravijo. He, he … končno se mi lahko odpne in bo nekdo še vesel. Op art, 70 × 100 cm, akril na platnu Rada bi skombinirala slikarstvo s kaligrafijo, česar sicer v tej prvi do

… vizualnega, slikovnega, gledljivega in tako dalje. Danes se samo bere. Bila sem na dopustu, tistemu tapravemu, vse štiri od sebe pa to … Že dolgo nisem ležala na plaži in se sončila. Tega se mi po navadi ne ljubi početi, kar je bilo do sedaj dokazljivo s skrbno negovano plemiško belo poltjo, ki je kar sama vabila zaskrbljene poglede in vprašanja tipa: »Si v redu? Te boli glava?« Brez veze, kot da bi bila znana samo po glavobolih. Lido di Jesolo, sonce, morje, mivka, modri ležalniki z modro belimi senčniki, modra zastava zadnjih ne spomnim se več koliko zaporednih let. Barva morja ni bila modra, prej zelenkasto srebrnkasta. Temperatura ni dosegla 30 stopinj. Kot bi rekla moja cimra: na soncu te lepo pregreje, ne da bi bilo za crknit vroče. Voda je bila lepo ravno pravšnja, plažna literatura zanimiva, idej na pretek (na vsakem koraku so skakale vame), roke pa so ležala na ležalniku (saj kaj drugega pa lahko počnejo na ležalniku, če ne ležijo). Lani ob približno tem času sem bila na B

Spet imam v mislih trave. Tokrat brez bojevnikov, ki bi pred stoletji hodili skoznje. Te so Minattijeve, barjanske, melanholične trave. Pav ima: trave niso ljudje, pri njih veš na čem si in pri travah je vse preprosto. Imajo starodavno modrost v sebi, za razliko do ljudi, ki so na vse pozabili. Živijo druga poleg druge in držijo skupaj. Če že pomorijo kaj v svoji okolici, vemo (ali bi morali vedeti), da se bo to zgodilo. To je v njihovi naravi. Pri ljudeh pa je drugače. Ljudje so … ljudje. Ob priliki grem spet kdaj ležat v travo. Mravlje in žužki? Mah, saj vem, da so tam.

Včasih me ima, da bi dvignila jadra. Zjutraj ne funkcioniram najbolje. Sem nekako napol prisebna, požarni zid še ni na mestu, zato mi misli preletavajo čudne ideje (saj, kdaj pa mi ne, zid gor ali dol). Oni dan sva se z M-jem po Večni poti peljala v službo, ko sem pred križiščem, kjer cesta na desno vodi na Brdo rekla: zavij tja, greva na obvoznico in naprej na morje. Kakšen dan je bil, se ne spominjam, ta podatek je popolnoma nepomemben. Morje je včasih sinonim za beg pred resničnostjo. Jasno je bil M takoj za to, pričela sva se zapletati v fantazije o morju in naprej do Seville. Obema je bilo kristalno jasno, da tistega jutra ne bova šla nikamor, razen čez Rožno dolino v službo. Razum, stari zgagar, ve kaj dela. Ko sem bila majhna so me silno fascinirali mornarji. In to ne kateri koli, ampak tisti v belih uniformah, ki so ne vem več kaj počeli v Fažani, kjer smo svoj čas letovali. Takrat je na obzorju kraljevala Titova ladja Galeb. Spominjam se, da se mi je zdelo kot da je bil

V osnovni šoli me je strašno zanimala mitologija. Interes je približno sovpadal z obdobjem, ko sem si želela biti arheologinja in kasneje zgodovinarka. Hvala bogu, me je še pravočasno srečala pamet. Pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe s tem. Sploh ne … Z leti sem ugotovila, da je zgodovina zame privlačna zato, ker jo lahko idealiziram. Kot zgodovinarka tega verjetno ne bi počela, saj bi jo drugače videla. Mitologija je bila zame vedno nekaj, kar se je dogajalo v gozdovih, ko se med drevesi plazijo megle in se med debli sprehajajo eterične ženske z eleganco vrbe. Freia je v moji domišljiji nosila dolgo obleko nedefinirane barve, imela je modre oči in dolge svetle lase. Predstavljala sem si jo kot osebo, ki je blaga in obenem odločna. Zame je bila lepa in neodvisna ženska, ki se sama odloča in ki ne potrebuje nikogar, da bi preživela. Da si stvari velikokrat predstavljam po svoje, mi ni treba ponavljati, ravno tako ne, da so te predstave lahko daleč od resničnosti. Resnična Freia, tis

Oni dan mi je sopevka Z sugerirala naj poskusim s platnom. Doma sem že nekaj časa imela malo, kvadratno platno, ki je na polici potrpežljivo čakalo, da uresničim namen za katerega sem ga kupila. Do eksperimenta, ki je bil načrtovan, ni nikoli prišlo, saj so se stvari obrnile, da ni več bil aktualen. Takrat sem skoraj sprejela naročilo, da bi za prijateljico naredila nekaj, česar še nikoli nisem poskusila. K sreči me je hitro srečala pamet, mala besedna zveza »raje ne bi« je bila osvobajajoča. Na nekih področjih ne gre živeti nevarno … Moje prvo resno srečanje s platnom je bilo na slikarskem tečaju, kjer smo med spoznavanjem slikarskih tehnik poskusili tudi z oljnimi barvami. Spomnim se neme konverzacije s platnom, ko me je kot neka silno nedotakljiva reč iz vzporednega sveta sarkastično pogledovalo z mize, kot da bi čutilo moj rešpekt pred njim. He, he, he, saj si ne upaš, he, he, he … je zasmehujoče tulilo vame. Ko vsaj ne bi bilo tako boleče belo! Za vsako stvar pride svoj čas,

Pred davnimi leti, ko sem še hodila v srednjo šolo, je bilo na eni izmed starih hiš na Trubarjevi ulici z živo rdečimi črkami napisano: »Zeleno, ki te hočem, zeleno«. Besede so v mojih mislih zvenele nevarno, erotično in skoraj zlovešče. Za njimi bi lahko bilo marsikaj. Takrat še nisem vedela od kod so vzete in kaj pomenijo, vendar so se mi ne nek nepojmljiv način vtisnile v spomin, da sem se jih od časa do časa dotaknila z mislimi. Kasneje smo pri uri Slovenščine obravnavali Mesečno romanco Federica Garcíe Lorce. Prva stvar, na katero sem pomislila, ko so v zraku obvisele prve besede pesmi, je bil rdeči grafit. Moj grafit. Od takrat sem pesem prebrala že nič kolikokrat. Priznam, da se dolgo nisem poglabljala v zgodbo, ki naj bi se dogajala znotraj vrstic. Enostavno sem jo posvojila tako kot je, z mojim razumevanjem in z mojim sporočilom. Pred časom pa mi je brskanje prekrižal članek na temo Mesečne romance in priznam, da nisem mogla zdržati, da ga ne bi prebrala. Nikoli mi ni prišlo

Zadnje čase sem na nek čuden način sentimentalna. Vlečem stvari iz naftalina in potem razmišljam o njih, ker jih vidim popolnoma drugače kot takrat. Obožujem dunajski valček, ki pa ga skoraj nikoli ne plešem. Ni se še našel soplesalec, ki mi ne bi popuščal pri vodenju (no, razen plesnega učitelja in nekega zgodovinarja z Dunaja). Všeč mi je vedno hitrejše vrtinčenje, ko se svet obrne na glavo in dobiš čudne ideje. Vinski poljub je znanstvena fantastika. Tako ali drugače. V resnici gre za komad, ki ga je pel v žensko oblečen moški (tako se spomnim, morda niti ni res), v filmu Blade Runner. Slika je stara že dobra štiri leta, narejena je na navadnem risalnem listu, ki je bil namočen v teran in popackan z bakreno tempero. Niti slučajno mi ni jasno kaj sem hotela takrat povedati z njo. Sicer pa niti pri urah Slovenščine nikoli nisem marala razglabljanja o tem kaj je avtor želel povedati, vendar o tem kdaj drugič.   What you see is what you get. P.S: Besedilo na sliki: One More Kis

Oni dan mi je M poslala sporočilo: potrebujem nekaj za prijateljico, ki se poroči. Krasno, pomislim … kakšna pa je? Naše sorte: romantična, rahlo darkerska tridesetletnica. Rahlo darkerska pa še romantična. Torej odpadejo klasični poročni motivi. Z besedilom sta mi pomagali kar M in njena sestra. Všeč jima je bil Besame mucho , sicer pa lahko počnem kar hočem, v kompozicijo in ostale tehnikalije se nista spuščali. Obožujem proste roke … tega mi menda ni treba posebej poudarjati. Moja prva asociacija na poroko so rože … kakršne koli: v šopku, v laseh ali raztresene po sivih kamnitih tleh prastare stavbe. Vedno rože, v vseh barvah. Nekoč sem sedela v velikem turističnem avtobusu, ki je obstal v nalivu. Skozi veliko sprednje okno, po katerem je tekla voda sem opazovala rdeče, bele in rumene gladiole. Zaradi dežja so bile zabrisane, prehajale so druga v drugo. V soboto bodo gotovo rože. Če si smem izposoditi malce arhaično frazo: Naj živita ženin in nevesta!

Obožujem akrilne barve. Dlje, ko jih uporabljam, raje jih imam. Res … Vse bi počela z njimi: slikala, pisala, pacala s prsti. Všeč mi je njihov vonj in kremasta struktura, ko jih s čopičem počasi mažem po papirju. Najrajši imam nerazredčene, direktno iz tube in jih potem mešam na papirju, namesto na paleti. Nekje sem prebrala, da je to sicer ena od tehnik, ki pa naj se je začetniki raje izogibajo. Mnja, kakor hočejo … jaz itak ne ubogam, ne? Iščem način kako pisati po pastozni akrilni površini, ki ničesar ne vpija. Po navadi me moti, da ne dobim tankih linij tam, kjer morajo biti. Vse je bolj, ne vem … zalito, nedefinirano. Sprehajam se po spletu in podrobno proučujem kaj počnejo kaligrafi po svetu. Uporabljajo akrilne barve (med drugim) … na tem mestu se po navadi vzravnam in hitreje zadiham. Akril na papirju ali na platnu. Gvaš na akrilu … tole zadnje mi zveni sumljivo. Ker se rada igram, je treba zadevo takoj poskusiti, čeprav vem, da v končni fazi ne bo delovalo. Napišem … z beli

Rada imam karton … čisto preprosto. Všeč mi je njegova nedefinirana rjavkasto ne-vem-kaj-že barva in njegov vonj. Tiste valovite stvari, ki so med plastmi, so me fascinirale že ko sem bila majhna. Letos sva kupila omaro v švedski trgovini, ki ima med drugim dobro pivo z okusom arktične maline in ga samo jaz pijem. Drugih ne poznam, ki bi to počeli. Skratka, za omarami je ostala embalaža in tu se je radost šele začela. Vzela sem si čas, zavzela tla v predsobi in se lotila podrobnega pregledovanja. Potem sem odrezala kar je bilo uporabnega. Nekaterih stvari niti ni bilo treba rezati, ker jih sami dajejo med police, da se ne poškodujejo. Ponosno sem si ogledovala izplen in nisem mogla nehati z dlanjo okušati njegovo površino, podobno kot ljudje, ki kupujejo perzijske preproge ali zelo drago šantung svilo. Potem sem skrbno izbrala primerek za nadaljnjo uporabo in ga s papirnatim lepilnim trakom prilepila na risalno desko. Pravi nanos je bil akrilni grund, potem pa … akcija. Rada imam

Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč

»Ne pojem fada, fado poje mene.« Amália Rodrigues Na Portugalskem je melanholija, ki zapeče v očeh, sem na nekem mestu že napisala. Čuti se v dežnih kapljah, vonju oleandrov, v zraku, ki je ujet v starih cerkvah in samostanih, med listi starih knjig v univerzitetni knjižnici v Coimbri … … med zidovi praznih palač … V starih mestnih jedrih, ob cestah stojijo palače in večnadstropne stanovanjske stavbe, katerih pročelja so obložena s keramičnimi ploščicami. Stavbe molčijo in se vedno bolj poglabljajo vase. Okna so praviloma zaprta, ponekod z lesenimi naoknicami z notranje strani, drugod pa samo zastrta z razcapanimi zavesami, ki so videle že boljše čase. Tam, kjer so šipe razbite ali pa jih celo ni, se vidi zapuščena notranjost s pohištvom, tu in tam še vedno visi lestenec z razjedenih tramov, mnogo pa je samo še praznih, žalostnih lupin … s keramičnimi ploščicami. Večinoma so modre in rumene, lahko tudi drugih barv. Prikazujejo prizore iz zgodb ali v neskončnost ponavljajoče se v

Strade son' cambiate. Faccie son' diverse. Era la mia città. Non la conosco più. La ora io sono solo un' estranea senza patria. (Chiara Ferraú, Sarah Brightman) Leta 2006 sem bila prvič v Firencah. Bilo je ravno za prvi maj, večina muzejev in galerij je bila zaprtih, gneča nepopisna, mi pa smo imeli na voljo samo eno milostno uro, v kateri nam pod nobenim pogojem ne bi uspelo priti v Palazzo Pitti, ki je bila edina odprta. Priznam, da sem bila jezna na vodičko, ki kao ne ve kdaj so muzeji zaprti. Spominjam se brezglavega, črednega sledenja vodički, kaotičnemu občutku, ko nisem vedela, kaj bi s tisto eno uro in globoko razočaranega sopotnika, ki si je želel videti cerkev San Miniato al Monte, nad Piazzalem Michelangelo. Tudi M, ki jo je že videl, je trdil, da je vredna ogleda. Zelo. Napako sva letos popravila. Odšla sva sama, z avtom, v družbi Micke, ki točno ve na katerem ovinku je treba kam zaviti. Nekaj dni po prvem maju je bilo vreme sončno in toplo, kar dokazuje mo

Ni ga čez dober jamr, sem slišala pred časom. Mhm, res je, če se zadeve lotiš na pravi način, prav terapevtsko odleže. In potem katarzično sedimo na virtualni mehki sedežni in se z rokami, sklenjenimi na trebuhu (na primer) olajšano smehljamo. Do kdaj? Med vožnjo z avtobusom rada prav voajersko opazujem ljudi, pri čemer se trudim, da tega ne bi opazili. Všeč so mi avtobusi, ki so prelepljeni z reklamo, tudi čez okna, ki potem v večernih urah, ko se stemni, bolj ali manj uspešno igrajo vlogo ogledala. Oni dan sem opazovala dekle, ki je prijatelju reklo nekaj kot: samo pojamrati hočem, ni mi treba reševati situacije. Rekel je samo: aha. Očitno je bil seznanjen z različnimi vzorci razmišljanja. Ja, res paše pojamrati … pomaga ne, zaleže pa. Na kratek rok. Kaj pa na dolgi? Na predavanjih iz politične ekonomije je profesor J M rekel nekaj kot: na dolgi rok pa itak vsi umremo. Khm. Če se ne bo zgodila vsesplošna katastrofa tipa »… in zemljo je razneslo …«, bo kdo preživel. Gotovo pa bo pre